Kritika / Ernest Mandel: Pomen druge svetovne vojne

+ + + + +

Skozi perspektivo antifašizma in protiimperializma.

Ne, to ni varianta starega jugoslovanskega učbenika iz Kardeljevih časov, avtor dela iz l. 1986 je bil belgijski zgodovinar in politični mislec, tudi sam zapornik v koncentracijskem taborišču. Mandel knjige ni zastavil kot spopad dobrega in zla, ampak je sledil dejstvom, ki jih večina zgodovinskih pregledov spregleda ali zataji.

Zakaj je Japonsko okupirala samo vojska ZDA? Povojno oblast nad Nemčijo so si razdelile štiri velike sile. Zakaj na Daljnem vzhodu drugače? Avtor se sprašuje tudi o smislu metanja atomske bombe nad japonskima mestoma, in to v trenutku, ko so bili Japonci že na mirovnih pogajanjih in so se bili pripravljeni vdati. Četrt milijona žrtev je bilo obenem tudi zastraševanje Sovjetske zveze, ki se je z milijonsko vojsko prek Mandžurije bližala Japonski. Vojna v Aziji je tekla drugače, Indonezijci denimo so na začetku pozdravljali japonsko vojsko kot osvoboditelje izpod britanskega kolonializma. In na koncu so Japonci tik pred vdajo omogočili Sukarnu, da je razglasil indonezijsko neodvisnost, zoper katero so Britanci takoj nato začeli novo vojno. Druga svetovna vojna torej ni bila izoliran fenomen, saj se vojaški spopadi niso končali s porazom fašizma. Dobesedno na dan nemške kapitulacije je francoska vojska izvršila pokol (40 tisoč žrtev) alžirskih patriotov. Mandel je napisal zgodovino imperialističnega plenjenja, najprej nemškega v deželah vzhodne Evrope in trgovinskega med zahodnoevropsko buržoazijo, nato sovjetskega v Mandžuriji, vmes argentinskega izvoznega čudeža, švedske trgovine z nacisti (premog so kupovali po trikrat nižji ceni kot Švica), pri čemer pa je osvetlil še nerealizirane projekte »Felix« (Franco, Petain in Hitler v planih zavzetja Maroka), nemška pogajanja s Turčijo leta 1942, po katerih bi vojsko prek Bližnjega vzhoda pripeljali Montgomeryju za hrbet v Egipt … Knjiga, ki misli zgodovino.