Križ in kapital

Preteklost je v Sloveniji jara kača v obliki Möbiusovega traku – stalno se vrača. Ko že misliš, da si zunaj, si spet znotraj. In nikoli ne veš, kdaj ta sedanjost preide v preteklost – in preteklost v sedanjost. Kot ste opazili, se tisti – predvsem progresivne sile – levičarji, ki so se naveličali neoliberalnega hlastanja po dobičku, vse bolj ogrevajo za zadruge, v katerih vidijo alternativo izrojenemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki preplavlja Slovenijo. Ustvariti hočejo paralelni ekonomski sistem, ki jih bo varoval pred ujmami neoliberalizma. V zadrugah vidijo pot do ekonomske samozadostnosti in neodvisnosti. Nočejo biti več odvisni od neoliberalizma, ki misli le na dobiček in ki tudi vse meri z dobičkom in s tržno vrednostjo.

Ironično: natanko to je ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja počela slovenska cerkev. Ustanavljala je zadruge – množično, serijsko. Še bolj ironično: ustanavljala jih je prav zato, da bi se zavarovala pred vse bolj divjim kapitalizmom, ki je preplavljal slovensko deželo, ki je mislil le na dobiček in ki je vse meril s tržno vrednostjo. V zadrugah je videla pot do ekonomske samozadostnosti in neodvisnosti, zaščito pred kapitalizmom, alternativo kapitalizmu, temu prinašalcu in častilcu sekularizacije.

Zgodovinar Jože Prinčič v knjigi Križ in kapital (Premoženje, financiranje in podjetniška dejavnost RKC na Slovenskem) pravi: »V drugi polovici 19. stoletja je slovenski prostor obvladoval latentni protikapitalizem, ki se je napajal v prevladujočem klerikalno konservativnem okolju in se odražal v zahtevah po zaščiti drobnogospodarskega sektorja pred napredovanjem industrializacije in pred učinki liberalnega tržnega sistema. Temeljil je na ideološki podmeni, ki jo je izoblikoval vrh RKC v Vatikanu. Ta je razmah industrijske revolucije in z njo povezane kapitalistične družbene odnose spremljal z odkrito sovražnostjo, saj so ogrožali privilegije RKC in utesnjevali njene nazore. Papež Pij IX. (1846–1878) je do konca svojega pontifikata vedno ostreje obsojal liberalizem in v njem videl zmoto stoletja.«

In da bi se cerkev zavarovala pred učinki vse liberalnejšega kapitalizma, je začela – spočetka pod taktirko karizmatičnega Janeza Evangelista Kreka – ustanavljati zadruge. Kmetijske, nakupovalne, prodajne, konzumne, mlekarske, živinorejske, strojne, obrtniške, blagovne, produktivne, kreditne. Samo med letoma 1872 in 1892, pravi Prinčič, je bilo na Slovenskem ustanovljenih 60 zadrug. Sledile so kmečke posojilnice in hranilnice, alias »rajfajznovke« (npr. Kranjska hranilnica), pa zavarovalnice (npr. Vzajemna), hidroelektrarne (npr. Fala), banke (npr. Ilirska banka), gozdna posestva in tako dalje. Zadružnemu veriženju – tej veliki gospodarski reorganizaciji slovenske cerkve – ni bilo ne konca ne kraja.

V Sloveniji vedno kdo beži pred kapitalizmom, toda nikar ne mislite, da je cerkev s tem križala kapitalizem – ne, ni ga, ampak je nanj pribila križ. To je bil namreč trenutek, ko se je slovenska cerkev prelevila v kapitalista – obsojala je kapitalizem in »nebrzdano slo po bogatenju in izkoriščanju«, hkrati pa je začela, pravi Prinčič, »načrtno graditi svoja gospodarska oporišča«. Kapitalizem se je razrasel v zadružništvo – in zadružništvo je preraslo v kapitalizem.

Cerkev, ki je ustvarila svoj paralelni ekonomski sistem, je pač vedela to, kar ve vsak neoliberalec: da ideologija potrebuje in zahteva budžet, če hoče preživeti. Neoliberalci so že davno razpredli mrežo inštitutov, think tankov, društev in ustanov, ki razširjajo neoliberalni evangelij in ki jih kakopak financirajo velike korporacije – to je edini način, da zavarujejo svoje interese in krepijo vpliv. Da bi cerkev zavarovala svoje interese in okrepila vpliv, se je, pravi Prinčič, hitro poistovetila z novim kapitalističnim redom, obenem pa se je tudi naglo povezala z novo politično elito. Jasno, njeno politično krilo je postala tedaj zelo močna in razšopirjena Slovenska ljudska stranka (SLS).

Cerkev, ki je ustvarila paralelni ekonomski sistem, je pač vedela to, kar ve vsak neoliberalec: da ideologija potrebuje in zahteva budžet, če hoče preživeti.

In tu postanejo stvari zanimive, no, »dobro znane«. Če mislite, da so politična imenovanja in klientelizem kaj novega, se motite. Ko se je RKC poročila s SLS, so bila vsa imenovanja le še politična. Ali kot pravi Prinčič: »Popoln nadzor nad tem sestavljenim gospodarskim organizmom si je (SLS) zagotovila tako, da je povezala politične funkcije z gospodarskimi. To pomeni, da so njeni najvplivnejši člani postali predsedniki posameznih družb oziroma člani njihovih upravnih odborov in nadzornih svetov.«

Tako je bilo v Delniški družbi pivovarne Union, Združenih papirnicah Vevče, Splošni stavbeni družbi Maribor ipd. Dalje, Marko Natlačen je bil »imenovan za predsednika ali člana upravnega odbora pri vseh delniških družbah, ki jih je ustanovila Zadružna zveza«. Dalje, Zadružna gospodarska banka, ki je zbirala prosta denarna sredstva in obvladovala četrtino slovenskega bančnega trga, je financirala »gospodarskorazvojne in druge projekte s poudarjenim političnim obeležjem«. Dalje, v »širši industrijski koncern Zadružne gospodarske banke so prišla podjetja, katerih lastniki so pripadali katoliški usmeritvi«. In končno (četudi daleč od konca), jasno, na razpisih so imeli »vedno prednost gradbena in obrtniška podjetja ter zidarski mojstri, ki so ustrezali politiki SLS oziroma RKC«.

Če nisi bil v pravi stranki in če nisi bil prave veroizpovedi, nisi prišel zraven. Slovenec političnega ključa nikoli ne vrže stran. In če smo že ravno pri klientelizmu: SLS je svoje povsem zasebne projekte – npr. pri elektrifikaciji, s katero so služila njena podjetja – »spretno izpeljala z javnimi sredstvi«. V Sloveniji se ne dogaja nič novega – to, kar se dogaja, je le sequel predvojne morale. Slovenijo lahko potegneš iz preteklosti, toda preteklosti ne moreš potegniti iz Slovenije.

In logično: SLS in RKC sta se stalno zapletali v špekulacije, tvegane kupčije in zgrešene naložbe, ki so se končevale tragično – s hudimi izgubami in stečaji. Še logičneje: izgube so podružbljali. »V letih gospodarske krize so se številne zadruge, članice Zadružne zveze, zaradi velikih dolgov znašle pred bankrotom. Kar 166 članic je moralo zaprositi za državno pomoč oziroma za zaščito.« Ja, dolgove je prevzemala država. Kar je seveda osnova neoliberalnega evangelija: podružbljaj izgube, privatiziraj dobičke!

Dva evangelija

Slovenska cerkev, ki je nekoč bežala pred kapitalizmom, je po II. svetovni vojni naletela na sebi enakega – tudi komunizem je namreč bežal pred kapitalizmom. Cerkev je vrnil, kot se je reklo, v okvire cerkve. Lahko pa bi se reklo tudi drugače: zavaroval jo je pred kapitalizmom. Komunizem je cerkveno premoženje – in gospodarska oporišča cerkve – resda bolj ali manj nacionaliziral (»vitka cerkev«), toda slovenska cerkev je bila tedaj, med letoma 1945 in 1990, vsaj varna pred kapitalizmom.

Komunizem je bil za slovensko cerkev resda sreča v nesreči, toda ne bi mogli reči, da je ni – že kar vnaprej – uglasil z drugim vatikanskim koncilom (1962–65), ki je v svoje dokumente zapisal, pravi Prinčič, »da je treba v gospodarskem življenju ’izpostaviti in izboljšati dostojanstvo človeške osebnosti, njeno integriteto in korist družbe’ in da ni v ’pristojnosti Cerkve, da poleg obstoječega gradi še svoj posebni ekonomski sistem’, temveč je njena naloga, da človeku pomaga in ga naredi humanejšega«, koncilski papež Pavel VI. pa je v okrožnici Populorum Progressio (1967) obsodil »sistem, ki vidi glavno gibalo gospodarskega napredka v dobičku«.

Toda ko se je Slovenija osamosvojila, se slovenska cerkev ni le ponovno poistovetila s kapitalizmom in se prelevila v gospodarsko-finančni holding, ampak je, pravi Prinčič, »odkrito stopila na pot ekonomskega liberalizma«. In res, iz materiala, zbranega v Križu in kapitalu, lahko hitro razberete vsa najtipičnejša neoliberalna načela. Ali bolje rečeno: kapitalistični pohod slovenske cerkve je pravi »Who’s Who« neoliberalnega evangelija.

Najprej opazite, kako zelo spretna je bila pri pridobivanju premoženja, privilegijev, subvencij in koncesij: ugodnosti pri plačilu dohodnine, prometnega davka in carin, davčne olajšave, izenačitev davčnih obveznosti cerkvenih ustanov z davčnimi obveznostmi dobrodelnih in vzgojnih ustanov, upravljanje cerkvenih dobrin po kanonskem pravu, pravica do opravljanja profitnih dejavnosti in pobiranja prispevkov vernikov, oprostitev davka na dobiček, davka iz verskih storitev in davka iz premoženja, oprostitev plačevanja zemljiškega nadomestila za sakralne objekte, olajšave pri plačevanju okoljskih dajatev, državno financiranje pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja duhovščine, sprememba načina nakazovanja sredstev za obnovo cerkvenih objektov, sredstva za osvetlitev cerkva, sofinanciranje cerkvenih srednjih šol in vrtcev, sredstva za obnovo cerkva in sakralnih spomenikov, financiranje dobrodelnih organizacij, koncesije za domove za ostarele, sredstva za izboljšanje gospodarske in ekološke vrednosti gozdov, subvencije za nakup gozdarske mehanizacije, odškodnine zaradi predolgih denacionalizacijskih postopkov in tako dalje.

Slovenska cerkev se je obnašala kot tuja podjetja, ki pridejo v Slovenijo, potem pa od države zahtevajo ugodno poslovno okolje, množico koncesij in subvencij, nove in nove popravke zakonodaje ter nove in nove deregulacije. Če jim država ne ustreže, rečejo, da se Slovenija premalo odpira in da še vedno živi v komunizmu. Tudi slovenska cerkev je v vsakem »neju« videla preostanek komunizma. To, da je za neoliberalce vse, kar ni po njihovo, le preostanek komunizma, vemo.

Če bi kako slovensko podjetje od države dobilo toliko privilegijev, koncesij in subvencij, kot jih je dobila slovenska cerkev, bi bilo zdaj že Google, od katerega bi živelo pol Slovenije in, če že ravno hočete, pol Silicijeve doline.

Toda neoliberalna zahteva po ugodnem poslovnem okolju, ki itak nima nič z ekonomsko demokracijo, z enakimi možnostmi za vse, ampak le z vsiljenimi, prilobiranimi privilegiji, je samo uvod v neoliberalne zapovedi, ki jih je slavila in uveljavljala cerkev. Recimo: Mirko Krašovec, ekonom mariborske nadškofije, je rad rekel, da je cerkev boljši gospodar od države, kar je seveda le pastoralni prevod dobro znane neoliberalne krilatice, da je država slab gospodar. No, njegova – Krašovčeva – nadškofija je pristala v pogubni izgubi in stečaju. Slovenska cerkev je rada rekla, da cerkev v svoji gospodarski dejavnosti upošteva zgolj krščanske vrednote in socialni nauk cerkve, toda v tem ni nič boljša ali pa drugačna od neoliberalcev, ki pri svoji gospodarski dejavnosti upoštevajo le svoje vrednote in svoj socialni nauk – za vsiljevanje teh vrednot in tega socialnega nauka pa je, kot vemo, nujen orjaški budžet, ki ga kakopak zagotavljata država in ljudstvo.

Če bi kako slovensko podjetje od države dobilo toliko privilegijev, koncesij in subvencij, kot jih je slovenska cerkev, bi bilo zdaj že Google, od katerega bi živelo pol Slovenije.

Dalje, Krašovec je tudi rad rekel, da je cerkveno bogastvo »v službi skupnega dobrega«, češ da cerkev bogati »v dobro verske in družbene skupnosti«. Bogatejša ko je cerkev, bogatejše je ljudstvo. Kar je seveda le prevod dobro znanega neoliberalnega natega, da je treba bogatim pustiti, da so čim bogatejši, ker njihovo bogastvo potem curlja navzdol, k nižjim socialnim razredom. Bogatejši ko so bogataši, bolj njihovo bogastvo curlja navzdol – in bolj ko njihovo bogastvo curlja navzdol, bogatejše je ljudstvo. Kar se je izkazalo za laž. Prvič, bogataši dobičkov – tega svojega bogastva, ki naj bi curljalo navzdol – ne vlagajo v razvoj in delovna mesta, ampak vase, v luksuz, jahte in podobne reči. In drugič, bogati so tako bogati prav zato, ker družbeno bogastvo nenehno curlja navzgor, proti njim.

Dalje, pri privatizaciji, ki je temelj in glavna zapoved neoliberalne doktrine, je slovenska cerkev prekosila celo najhujše neoliberalce, navsezadnje, privatizacija je bila v vseh teh letih njeno ključno vodilo. Po eni strani ji je uspelo izpeljati velikansko, masivno privatizacijo naravnih virov (gozdovi, gozdovi, gozdovi), po drugi strani pa ji je uspelo izsiliti tudi delno privatizacijo šolstva (katoliške srednje šole ipd.). Zakaj bi imela gozdove država, če pa je cerkev boljša gospodarica? In zakaj bi otroke šolala država, če pa je cerkev boljši šolnik? Del neoliberalne zahteve po privatizaciji vsega je kakopak tudi dobro znana zahteva po »vitki državi«, češ zasebni sektor lahko vse državne funkcije, programe in storitve opravlja ceneje od države. In res, tudi slovenska cerkev je rada poudarjala, da vzgojne, izobraževalne, kulturne in socialne programe izvaja ceneje kot država.

Dalje, kot smo se lahko prepričali po osamosvojitvi, je bila slovenska cerkev zelo spretna pri pridobivanju premoženja, toda obenem je bila tudi zelo spretna pri prikrivanju svojega premoženja, svojega dejanskega finančnega stanja, svojih bilanc, ali kot pravi Prinčič, »svojih financ ni bila voljna podrediti javnemu nadzoru«. Državno vmešavanje v svoje »notranje« zadeve – v svoje gospodarjenje in poslovanje – je vztrajno zavračala, s čimer je udejanjila dobro znano neoliberalno zahtevo, naj se država umakne iz gospodarstva. Del neoliberalne zahteve po umiku države iz gospodarstva je kakopak tudi zahteva po deregulaciji, po »sprostitvi« zakonodaje (češ v takem okolju ne moremo delati, naš gmotni položaj je slab, nevzdržen ipd.). In slovenska cerkev jo je dobila. Rezultat: polom mariborske nadškofije, obeh Zvonov, Gospodarstva Rasti in tako dalje.

Krščanski nauk, ki terja veliko »vere« in dereguliranosti, je pač – podobno kot neoliberalni nauk – ukrojen za špekuliranje. Ne pozabite: cerkev je prepričana, da čas dela zanjo, da je na njeni strani, da lahko čaka, da se ji nikamor ne mudi, da je sedanjost nepomembna in da je prihodnost vse, ali bolje rečeno, odrešenje – profit – pride, toda šele na koncu, v prihodnosti.

Če bi bila vsa slovenska podjetja tako deregulirana kot slovenska cerkev, bi Slovenija že zdavnaj bankrotirala.