Alternative, zima 2013 / Premik?

Še dobro, da smo ljudje naravnost prisiljeni zelo natančno opazovati in spremljati krizno dogajanje, saj premočno vpliva na naše življenje, da bi ga lahko spregledali. Če namreč ta kriza ne bi tako vplivala na nas, bi spreminjanje družb, glavno, kar se dogaja v zadnjih letih, preprosto prezrli. A ker gre za poseg v naša življenja, je široka javnost v vseh prizadetih državah dovolj pozorna, da ve, kaj se dogaja. V slovenski javnosti je danes splošno razširjeno, da je bilo brezglavo varčevanje neumnost, na primer, in javnost ve tudi to, da njegovi glavni protagonisti tega prav tako ne verjamejo več.

Pretekla leta so bila tudi obdobje izigravanja različnih skupin prebivalstva ene proti drugi. Danes so bili na tapeti zdravniki, ki da imajo previsoke plače, jutri leni birokrati, ki premalo delajo, spet naslednji dan šolniki, pa upokojenci, nato študenti, ki premalo študirajo, pa prejemniki socialnih pomoči, ki da se zažirajo v delavčevo plačo. Vedno na eni strani manjšina in na drugi večina, prikimavajoča kosti, ki jo je navrgla politika ali mediji. Pri čemer je bilo v vsaki kritiki tudi nekaj resnice – in prav ta del resnice se vedno znova izkoristi.

Skozi krizo se selimo iz ene iracionalne debate v drugo. In ne vidimo, da te naše debate sprožajo drugi, s svojimi interesi.

Zato bi bilo morda dobro vedno znova obračati sliko in vprašanje postavljati drugače: kaj pa, če danes ni glavno to, da živimo v kriznem času, ampak je kriza pač ena od posledic prestrukturiranja sveta in družb? Danes se zdijo razprave o globalizaciji nekaj oddaljenega, a današnje dogajanje lahko vidimo tudi kot le naslednjo fazo te globalizacije. Temeljni problem kriznih evropskih držav, tudi Slovenije, je, da se je proizvodnja iz nje odselila. Da danes poteka drugje.

In v čem se razlikuje od teh držav »uspešna« Evropa? Seveda ima sodobnejšo tehnologijo in zato dosega boljše cene svojih izdelkov in storitev. A to ni glavni razlog: razlog je v tem, da svojo industrijo in storitve nadzoruje, ker je pač v njeni lasti. V državni lasti in v lasti njenih državljanov. Ker ima kapital tam svoj naslov. Kdo v Evropi ni v krizi? Tiste evropske države, kjer ima sedež kapital, ki je posredni ali neposredni pretežni lastnik ali naročnik te iz kriznih držav odseljene proizvodnje. Uspevajo države, kjer so stacionirani lastniki kapitala. In ker v teh državah vedo, da je njihova nadaljnja rast vezana na to lastništvo in na njegovo upravljanje, za njih ostaja prednostna naloga nadaljnje prevzemanje tokov trgovine, storitev in proizvodnje.

Mi naj bi bili tisti, ki naj bi jim to omogočili – s prodajo tistega, kar še imamo. Saj zahtevajo od nas, da nam posodijo denar, katerega lastniki in upravitelji so prav tako oni?