Alternative, zima 2013 / Alenka Zupančič Žerdin: Ko preštejem do deset, boste mrtvi …
Zametki nove leve politike so dojeti kot nevarnejši in »skrajni« zato, ker je ta politika pripravljena razmišljati tudi zunaj etabliranih politično-ekonomskih okvirov, postaviti pod vprašaj dani okvir ekonomske razprave oziroma jo uokviriti na drugačen način.
© Uroš Abram
Leta 1991 je Lars von Trier posnel film Evropa – zadnji film v svoji t. i. evropski trilogiji in prvi film, s katerim je širše zaslovel. Kot kaže letnica, je bil film posnet na vrhuncu pro- in predevropske evforije, v pričakovanju nastopa Evropske unije. In film (ki sicer na neposredni narativni ravni govori o drugih – povojnih – evropskih časih) se dejansko začne z odštevanjem, s katerim nas hipnotični glas Maxa von Sydowa popelje v »Evropo«: »Zdaj boste poslušali moj glas. Moj glas vam bo pomagal in vas popeljal še globlje v Evropo ... Ko bom preštel do deset, boste v Evropi. Ena …« Film se prav tako konča z odštevanjem. Vlak, s katerega je posneta uvodna hipnotična sekvenca, na koncu z visokega mostu strmoglavi v reko in film se konča s prav tako hipnotičnim utapljanjem glavnega protagonista, ujetega v vagonu. »Ste na vlaku v Nemčiji. Zdaj se vlak potaplja. Utopili se boste. Ko preštejem do deset, boste mrtvi.« In ob počasnem štetju (spet) karizmatičnega glasu Maxa von Sydowa spremljamo obupano, mučno in brezizhodno utapljanje glavnega protagonista. Ko glas prešteje do deset, je slednji mrtev.