Kritika / Franci Demšar: Transparentnost in skrb za denar davkoplačevalcev

+ + + + +

Nenavadna knjiga.

Avtor je po izobrazbi doktor fizike, karierno pa je zapisan državni administraciji kot sekretar na ministrstvu za znanost, obrambni minister, veleposlanik v Rusiji in direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Je torej napisal knjigo spominov ali vademekum transparentnega delovanja državnih institucij?

Javni diskurzi o korupciji in netransparentnosti implicirajo predvsem idejo o velikem iztrebljevalcu korupcije na eni strani in o sanitarni funkciji množičnih medijev, ki razkrivajo posamezne rabote. Demšar k temu doda praktično izkušnjo. Od 160 procesov na obrambnem ministrstvu so denimo mediji leta 1999/2000 poročali o slabi tretjini, zunanji nadzor pa je prek različnih komisij podrobno proučil le tri odstotke. Skratka, velika večina ostaja brez zunanjega vpogleda. Kako torej rešiti ta krucialni problem? Odgovor ponuja v dveh smereh: v strategijah notranjega nadzora zaposlenih, predvsem pa v transparentnosti dela samih institucij. A kaj to pomeni? – Preprosto: če ministrstvo za leto vnaprej objavi seznam svojih naložb, bo krog potencialnih podjetij, ki lahko sodelujejo v tekmi, bistveno večji, s tem pa se znižajo stroški državnih izdatkov. Še drugače, ameriška raziskava iz leta 2004 je pokazala, da je bila škoda zaradi vseh ropov v ZDA v tem letu 525 milijonov, škoda zaradi kraj in goljufij na delovnih mestih pa je dosegla vsoto 600 milijonov dolarjev. Nevidno pretakanje denarja skozi administracijo je eden fatalnih problemov proračunskega odtekanja denarja v zasebne žepe.

Delo, ki izhaja iz nekaj konkretnih zgledov, resda ni splošni priročnik, je pa izziv za stranke, ministre in državljane, lahko tudi polemičen, kako organizirati delovanje države v smeri čim produktivnejše porabe državnega proračuna.