Če ste pozorno brali našo odstopno izjavo, ste videli, da govorimo o tihi aliansi, ki se je proti komisiji spletla v državnem zboru. Ne govorimo o vladi.

Ni idealnih politikov, ni idealnih sodnikov, tožilcev, novinarjev. Vsak ima svoje napake. Tudi triglavi senat Komisije za preprečevanje korupcije jih ima. Podobno kot posamezniki, ki so tovrstno funkcijo opravljali poprej. Recimo Boštjan Penko, ki je opozoril na konflikt interesov pri financiranju Ruplove diplomatske akademije, ali Drago Kos, ki je aktivno sodeloval pri finskih preiskavah prodaje osemkolesnikov. Tako se je Goran Klemenčič zaradi svoje žene Nine Zidar Klemenčič, ki je vplivna odvetnica z veliko podjetji, nekajkrat znašel v konfliktu interesov, podobno Rok Praprotnik, ki je nekoč kot novinar pisal o posameznikih, te pa je pozneje nadziral. Iz postopkov se je izločala tudi tretja članica komisije Liljana Selinšek.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ki je osnova za delo komisije, je bil sprejet pred tremi leti, ima svoje napake in nelogičnosti. Vse te stvari izkoriščajo posamezniki, ki jih komisija nadzira. Kot stranke v postopku se skupaj z odvetniki sklicujejo na procesna določila, in to tudi zato, da bi bile vsebinske ugotovitve komisije prikazane v drugačni luči. Kar je legalno, a za politike, ki prisegajo na poštenje, moralo in transparentnost, nelegitimno.