Maja Novak

Maja Novak

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Ihta

Fevdalna samovolja

Davkoplačevalci vsega sveta, uprite se že!

Potem pa trdijo, da EU ni za nikakršno rabo! – kje neki, poglejte, vse odkar smo postali postržki v veliki evropski družini narodov, smemo igrati evropske igre na srečo, po zaslugi ene od teh pa je neki Slovenec danes že sedmi dan bogatejši za 21 milijonov. No, že res, da bo ob izplačilu nagrade v žep vtaknil manj, kar tri od teh milijonov bo, če mu bo sreča mila, namreč pobasalo Grosuplje. »Kot nalašč, saj ravno gradimo prizidek k zdravstvenemu domu!« je pred kamerami zažarel tamkajšnji župan in županski brki so se mu kar sami vihali od sreče.

Upam, da ni prešteval piščancev, še preden so se izvalili: ampak naj je nagrada resnično pristala v Grosupljem ali ne, vsak župan bo gotovo vesel, da v njegovi občini živi dobitnik eurojackpota in ne kak nobelovec. Nobelova nagrada je namreč bistveno nižja – milijon evrov –, res pa je, da bi bila precej bolj obdavčena. Tako kot velika in mala Prešernova. Tako kot vsi zaslužki iz avtorskih pogodb. Pri dobitkih iz iger na srečo je treba državi odšteti, eee ... tri v 21 gre, eee, sedemkrat? ... kakih 15 odstotkov, pisatelji in prevajalci pa moramo svoji bledi materi praviloma podariti četrt honorarja plus 8,8 odstotka za to, da nimamo pravice do brezplačnega zobozdravnika, plus (v letu, ki je pred vrati) približno 10 odstotkov za to, da ne bomo nikoli dočakali penzije. (Sicer drži, da naj bi po dikciji zakona zadnja dva prispevka odštel delodajalec, vendar ti vse preradi to breme prevalijo na avtorja tako, da enostransko znižajo pogodbeno vsoto.) Večina avtorjev, tudi nekateri od tistih, ki živijo izključno od avtorstva, torej državnim hijenam brez boja prepusti skoraj polovico svojega plena. To je logično in vsakomur lahko razumljivo, spodobi se in pravično je.

Kajti za to, da zadeneš na lotu, moraš vplačati cela dva evra, za Nobelovo nagrado pa zadostuje, da po nesmrtnih besedah moje novogoriške sosede »včasih kaj malega napišeš, pa je«. Poleg tega celo tu velja logika trga. Oblast pač od nekdaj raje vidi in spodbuja igre na srečo kot to, da bi ljudje pisali knjige ali jih celo brali. (Navsezadnje pismen »kanonfuter« lahko naredi, da ne boš več oblast.) To razumem. Samo tega ne vem, zakaj pri taki miselnosti še vedno nismo legalizirali prostitucije, ki bi ji tudi lahko pritisnili kak simboličen davkec. Denarja bi bilo kot pečka. Resnično, resnično, povem vam, bolje bi bilo odpirati bordele kot sanirati banke.

Ali je lahko še kaj bolj samovoljnega in arogantnega od odločitve NLB, da ne bo sodelovala z organi kazenskega pregona?

A da ne bo pomote: avtorjev ne molze zgolj država in visok davek v moralnem pogledu sploh ni najhujše, kar jih lahko doleti. Še bolj poniževalno je, če te, denimo, založba proda, kot so nekdaj na tržnici v Rimu prodajali sužnje. Zgodilo se mi je dvakrat. Prvič sem v roke dobila svojega tedaj najljubšega znanstvenega fantastika Terryja Pratchetta, še kar dobro prevedla prvi roman iz njegove serije o Plošči in se iz samega ljubega navdušenja samoiniciativno lotila drugega – to se mi je takrat še zdela dobra zamisel, saj sem bila prepričana, da bo založnik, ki je odkupil avtorske pravice za vso serijo, izdajanje nadaljeval. Kolikšno je bilo torej moje presenečenje, ko sem približno sredi prevajanja na priložnostni tržnici v Zvezdi uzrla drugo, tretjo in četrto Pratchettovo knjigo, na kateri je pisalo: Učila. Založnik številka ena je pravice skupaj z mojimi kreativnimi prevodi precej zaguljenih osebnih imen pisateljevih likov kratko malo prodal založbi številka dve, ne da bi me o tem obvestil, prav tako pa se založniku številka dve ni zdelo potrebno ne vljudno, da bi me poklical in vprašal, ali bi bila morda pripravljena delati zanj. (Bila bi, kajti tako bi bilo Pratchettu povzročeno dosti manj škode, kot jo lahko povzročijo slabo plačani prevajalci Učil.) Tako to pač gre v neoliberalizmu. Polovico prevoda drugega romana sem tako skupaj s porabljenim časom zabrisala stran – res pa je, da mi nihče ni velel, naj se ga lotim. Kriva je bila moja naivnost.

Ta pa ni bila v igri pri mojih prevodih dveh svojčas še kar popularnih babjih romančkov, ki bosta pri MK ponatisnjena v kratkem, jaz pa tudi tega ne bi vedela, če mi ne bi tega sub rosa zaupala znanka. Ki je pristavila, da je MK od mojega prvotnega, zdaj že skoraj pokojnega založnika skupaj s prostori in zalogami odkupila vse pogodbe, kar jih je kdaj sklenil, torej je po njihovem s pravnega vidika s to kravjo kupčijo vse v najlepšem redu.

Z mojega pač ni, zlasti zato ne, ker se sprašujem, ali niso pogodbe, kakršne smo množično podpisovali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (za 99 let, brez pravice do plačila za ponatise), po zakonu in konvencijah o avtorskih pravicah morda celo nične. Da niso moralne, je jasno. To se pravi, zdaj mi je jasno, iz retrospektive, tedaj pa ne meni ne drugim prevajalcem še ni bilo. Ob vsem tem mojega občutka, da je bilo tule (v najboljšem primeru) kršeno (vsaj) moje človekovo dostojanstvo, domneva, da bo kmalu tudi drugi založnik šel po rakovi poti prvega, čisto nič ne tolaži.

In da spet ne bo pomote: saj ne gre le za avtorje. Enako samovoljno država in kapitalisti danes ravnajo z vsemi ljudmi in sadovi njihovega dela. Z vsemi davkoplačevalci. Ali je lahko še kaj bolj samovoljnega in arogantnega od odločitve NLB, da ne bo sodelovala z organi kazenskega pregona, ki poskušajo ugotoviti, kako je znotraj nje nastala tista luknja, ki jo s svojim denarjem zdaj polnimo vsi? In tako pridemo do spoznanja: neoliberalizem je kapitalizem samo po imenu, po svojem bistvu pa je fevdalizem z vso oblastniško samovoljnostjo in arbitrarnostjo, ki sta bili značilni za srednji vek. Ko jahaš mimo tlačana, mu lahko nekaznovano z mečem odrobiš glavo. Ko ti zmanjka denarja za, recimo, Pahorjev izlet v Južno Afriko, samovoljno prikrojiš urbarje. In ko prodaš svojo zemljo drugemu fevdalnemu gospodu, z njo prodaš tudi vse duše, ki jo obdelujejo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.