Kritika / Trentemøller: Lost

+ + + +

Glede na izjemno priljubljenost v zadnjih sedmih ali osmih letih goji danski producent in multiinstrumentalist Anders Trentemøller do glasbe oziroma glasbenega ustroja nenavadno zdrav odnos. Pri številnih njegovih zvezdniških kolegih je po nepričakovanem uspehu glasba postala drugotnega pomena, sam pa najraje ostaja zaprt v studiu in preprosto uživa v ustvarjanju.

Danes, ko je – vsaj v svetu mainstreama – vse bolj ali manj podrejeno trženju, Trentemøller s svojim načinom morda deluje precej naivno, toda ta »naivnost« mu je zagotovila tako rekoč idealen položaj – zelo solidno prodajo plošč in razprodane turneje, hkrati pa povsem proste roke pri ustvarjanju glasbe, kar pomeni, da je kredibilnost ohranil tudi pri poslušalcih, ki nad mainstreamom sicer vihajo nosove.

Temu zrelemu odnosu do glasbe in ustvarjanja je verjetno botrovalo to, da uspeha ni doživel čez noč. Izid izvrstno sprejetega dolgometražnega prvenca pred sedmimi leti je sicer res pomenil veliko prelomnico, toda z glasbo se je, takrat je bil še član različnih bendov, ukvarjal že vse od začetka devetdesetih let. Menda je bil to čas, ko je odkril Massive Attack, Portishead in Trickyja, katerih upočasnjeni, sanjavi nauki Trentemøllerjev izraz po svoje najbrž krojijo še danes.

Čeprav si je ime utrdil v svetu elektronske glasbe, techna oziroma minimala, pravi, da ni nikoli hotel delati klubske glasbe in da se niti ne vidi kot del elektronske glasbene scene. Ko preposlušaš na desetine izjemnih remiksov, ki jih je ustvaril za Depeche Mode, Pet Shop Boys, Mobyja, Aphexa Twina in številne druge, se z njim sicer težko strinjaš. Dobi pa njegova glasba drugačno perspektivo na vseh treh dolgometražcih in še bolj v koncertnem kontekstu, kjer se navadno pojavlja s kitaristom, bobnarjem in pevcem. Zdi se, kot da je ujet nekje med svetovoma ambientalnega, dubovskega techna in alternativnega oziroma inde popa (rocka).

Ta svetova v najlepši podobi združi prav z albumom Lost, ki se v primerjavi s prvima dvema ploščama še bolj osredotoči na obliko pop skladbe/pesmi. Te so v svoji strukturi razmeroma preproste, pogosto postavljene okoli »joydivisionskega« basa, toda izpiljene do najmanjše podrobnosti. Enkrat ga zanese bolj v dubovski techno, drugič v krautrock ali popoidni post punk, še večkrat nekam vmes.

Pred tridesetimi leti bi se verjetno znašel med somišljeniki skupine Joy Division, nekaj let pozneje med sledilci zasedbe Depeche Mode, še pozneje v krožku melanholičnih eterikov, zbranih okoli založbe 4AD. Danes pa je preprosto eden tistih redkih ustvarjalcev, ki jim je uspelo ustvariti povsem lasten, takoj prepoznaven izraz. In album Lost za Trentemøllerja pomeni le logičen korak naprej.

HcJCYxyphLc