Kritika / Ko letijo vrane

zadržan +

Tale francoska, staromodno paranoidna, otrokom namenjena animacija (ne digitalna, ampak ročna, kar je danes redkost), v kateri divji deček, mali Tarzan, ki je zrasel sredi gozda, v divjini, z orjaškim, strašnim, šrekastim, pošastnim, zelo živahnim – okej, pretirano zaščitniškim – očetom, med duhovi z živalskimi glavami, daleč od »civilizacije« (niti ne ve, da sploh obstaja), spričo nepričakovanih okoliščin pristane v zmedeni vasi, polni oportunističnih, vibracij, igrivih, voljnih deklic po imenu Manon, vojakov in ranjencev, sicer žrtev neimenovane vojne (ja, prava divjina je »civilizacija«), estetsko precej dolguje japonskemu animatorju Hayau Miyazakiju, nekaj malega pa – vsaj »filozofsko« – tudi samemu Ingmarju Bergmanu, predvsem njegovemu Molku, v katerem deček s precej »živahno« in »voljno« mamo ter njeno sestro pripotuje v čudno, mračno, zmedeno, rahlo distopično mesto, ki je polno palčkov in znakov neke neimenovane vojne.

(Kinodvor-Kinobalon)