Kritika / Ko letijo vrane
Le jour des corneilles, 2012
Jean-Christophe Dessaint
zadržan +
Tale francoska, staromodno paranoidna, otrokom namenjena animacija (ne digitalna, ampak ročna, kar je danes redkost), v kateri divji deček, mali Tarzan, ki je zrasel sredi gozda, v divjini, z orjaškim, strašnim, šrekastim, pošastnim, zelo živahnim – okej, pretirano zaščitniškim – očetom, med duhovi z živalskimi glavami, daleč od »civilizacije« (niti ne ve, da sploh obstaja), spričo nepričakovanih okoliščin pristane v zmedeni vasi, polni oportunističnih, vibracij, igrivih, voljnih deklic po imenu Manon, vojakov in ranjencev, sicer žrtev neimenovane vojne (ja, prava divjina je »civilizacija«), estetsko precej dolguje japonskemu animatorju Hayau Miyazakiju, nekaj malega pa – vsaj »filozofsko« – tudi samemu Ingmarju Bergmanu, predvsem njegovemu Molku, v katerem deček s precej »živahno« in »voljno« mamo ter njeno sestro pripotuje v čudno, mračno, zmedeno, rahlo distopično mesto, ki je polno palčkov in znakov neke neimenovane vojne.
(Kinodvor-Kinobalon)
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.