Streznitev interesov

Šesterica pomembnih držav (pet stalnih članic Varnostnega sveta OZN in Nemčija) in Iran so pred kratkim v Ženevi sklenili začasni sporazum o iranskem jedrskem programu, ki naj bi bil podlaga za sklenitev celovitega sporazuma, s katerim bi v prihodnosti rešili iransko jedrsko vprašanje. To je že vsaj 11 let eno od potencialno najbolj destabilizirajočih vprašanj v mednarodnih odnosih.

V doseženi začasni sporazum je vključena logična podmena, temelječa na recipročnih koncesijah: Iran se je zavezal, da urana ne bo bogatil do stopnje, višje od petih odstotkov (kolikor je potrebno za proizvodnjo električne energije), poleg tega naj bi z namenom preverjanja te samoomejitve dopustil zelo ostre inšpekcije Mednarodne agencije za jedrsko energijo (v nadaljevanju Agencija). Šesterica pa mu je v bistvu priznala pravico do bogatenja urana in hkrati deloma sprostila ostre gospodarske ukrepe, ki so bili v zadnjih dveh desetletjih uvedeni proti Teheranu. Tudi končni celoviti sporazum bi moral ob siceršnji večji sofisticiranosti vsebovati takšen quid pro quo.

Začasni sporazum je bilo mogoče doseči zaradi treh razlogov. Prvič, v Iranu je bil za predsednika izvoljen zmerno reformistični politik Hasan Rohani, ki je s spravljivo retoriko in z nekonfliktnim odnosom, popolnoma različnima od tega, kako se je stvari loteval predhodnik Mahmud Ahmadinedžad, prinesel sporočilo, da si Islamska republika želi konstruktivno rešiti jedrsko vprašanje. Rohani je pomembno znamenje Zahodu poslal že s tem, ko je na iranski strani reševanje jedrskega vprašanja prenesel s Sveta za nacionalno varnost na zunanje ministrstvo, na čelo katerega je postavil Mohameda Džavada Zarifa, nekdanjega iranskega veleposlanika v OZN in veterana tajnih pogajanj z ZDA v bližnji preteklosti. Drugič, v ZDA se je predsednik Obama odločil, da bo segel v ponujeno iransko roko sprave, k čemur ga je bistveno spodbudila odločenost, da bo po neizvedbi vojaškega posredovanja v Siriji po domnevni režimski uporabi kemičnega orožja (intervencijo je posredno onemogočil ameriški kongres) akutno sirsko krizo skupaj z Rusijo reševal po diplomatski poti. Obama se zaveda, da sirske vojne preprosto ni mogoče ustaviti brez konstruktivnega sodelovanja Irana. Ameriški predsednik tudi upošteva otipljive ameriške nacionalne interese, poleg tega si želi doseči vsaj en velik zunanjepolitični uspeh, na podlagi katerega bi se uvrstil v zgodovinske anale. Obama je v zadnjih mesecih med tajnim dogovarjanjem z iranskim režimom temu zagotovil, da ga ZDA nimajo namena rušiti, s čimer je odpravil temeljno iransko nezaupljivost. Tretji razlog za dosego začasnega sporazuma je, da Izrael, ki vseskozi nasprotuje kakršnemukoli sporazumu z Iranom o jedrskem vprašanju in v bistvu zahteva opustitev iranskega jedrskega programa, zdaj kljub tradicionalno ogromni lobistični moči nima prevladujočega vpliva na ameriško administracijo, ker mu ne uspe učinkovito nagovoriti širše ameriške javnosti. Ta notranjepolitičnim vprašanjem (proračunski primanjkljaj, brezposelnost, zdravstvena reforma) pripisuje bistveno večji pomen kot zunanji politiki, poleg tega je deloma že naveličana stalnega opozarjanja na nevarnost orožja za množično uničenje.

Iran je objektivno gledano tako pomembna država, da stabilnega mednarodnega sistema na Bližnjem vzhodu preprosto ni mogoče vzpostaviti brez njegovega sodelovanja.

Začasni sporazum in možnosti za dosego celovitega sporazuma je nujno ocenjevati v kontekstu dveh vsebinskih sklopov: mednarodne ureditve na področju rabe jedrske energije in dogajanja v trikotniku ZDA–Iran–Izrael zadnja desetletja. Če doseženi sporazum presojamo z vidika mednarodnopravne ureditve na jedrskem področju, potem ga lahko označimo za zmago celovite, objektivne in dobronamerne razlage temeljnega mednarodnopravnega dokumenta, ki v mednarodni skupnosti ureja rabo jedrske energije – Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (v nadaljevanju Pogodba), ki je začela veljati leta 1970. Pogodba ne bi bila sprejeta, če tedanji supersili ZDA in Sovjetska zveza, ki sta vodili proces sprejemanja tega dokumenta, ob uveljavljanju svojih interesov ne bi upoštevali zahtev velikega bloka držav v razvoju. Rezultat je bil quid pro quo: države z jedrskim orožjem (pet stalnih članic Varnostnega sveta OZN) so dobile pravico, da imajo v lasti jedrsko orožje in ga razvijajo, (vse preostale) države brez jedrskega orožja pa so se pravno odpovedale jedrski oborožitvi in z namenom uresničevanja te obveze sprejele inšpekcije Agencije. V zameno za odpoved jedrskemu orožju pa so države v razvoju zahtevale pozitivno zavezo držav z jedrskim orožjem, da bodo nerazvitim državam omogočile miroljubno rabo jedrske energije in da se bodo sčasoma jedrsko razorožile. O neširjenju jedrskega orožja in izvajanju inšpekcij govorijo členi I, II in III Pogodbe, člen IV pa določa, da imajo vse pogodbenice »neodtujljivo pravico do razvoja, raziskovanja, proizvodnje in uporabe jedrske energije v miroljubne namene«. Člen IV govori tudi, da naj bi države z jedrskim orožjem omogočile prenos jedrske tehnologije v države v razvoju. Nujno je poudariti, da je treba Pogodbo brati celostno, kajti le tako je mogoče razbrati njeno logičnost: države v razvoju so dobile pravico do miroljubne rabe jedrske energije (člen IV), hkrati pa so z namenom zagotavljanja, da ne bodo poskusile pridobiti jedrskega orožja, sprejele inšpekcije Agencije (člen III).

Desetletja po tem pa kljub jasni recipročnosti, določeni s Pogodbo, države v razvoju niso mogle zares uporabljati jedrske energije v miroljubne namene, saj so države z jedrskim orožjem, skupaj z drugimi (zahodnimi) državami z razvito civilno jedrsko industrijo, uveljavile nekatere pravno neformalne mehanizme, ki so preprečevali prenos jedrske tehnologije v tretji svet. Države v razvoju, združene v gibanju neuvrščenih, so se tako vse od leta 1979 v sprejetih dokumentih pritoževale, da ne morejo uveljaviti pravic iz člena IV Pogodbe oziroma da ne morejo same proizvajati jedrskega goriva (bogatiti urana). Na tej točki v zgodbo vstopi specifični primer Irana. Ta je bil v drugi polovici 19. stoletja in v 20. stoletju izpostavljen nenehnemu političnemu posredovanju in gospodarskemu izkoriščanju imperialnih sil (Rusija oziroma Sovjetska zveza in Velika Britanija), pozneje (1953) pa so se z zrušitvijo Mohameda Mosadeka med agresivne zunanje sile uvrstile še ZDA. Zaradi tega se je oblikoval močan iranski nacionalizem, katerega poglavitni namen je bila zagotovitev neodvisnosti in celo samozadostnosti države, pri čemer naj bi šele gospodarska neodvisnost omogočila politično. Po izvedbi iranske islamske revolucije si je Islamska republika za cilj zastavila zagotovitev gospodarske neodvisnosti, kar je želela (želi) doseči predvsem z ekonomsko diverzifikacijo oziroma zmanjševanjem dohodkovne odvisnosti od izvoza primarnih proizvodov (nafta in zemeljski plin). Povedano v jeziku strukturalistične teorije mednarodnih odnosov: Iran je postal tisti del svetovne »periferije«, ki se je zaradi nevralgične novejše zgodovinske izkušnje in hkratnega ponosa zaradi veličastne starejše zgodovine odločil, da bo »presegel« strukturno podrejenost zahodnemu »jedru«. Zaradi tega je Islamska republika začela razvijati jedrsko energijo, saj naj bi prek razvoja jedrske znanosti razvijala tudi svoje gospodarske potenciale.

Avgusta 2002 je iranska disidentska skupina Nacionalni iranski odporniški svet v Washingtonu predstavila podatke, ki naj bi pričali, da ima Iran poleg prijavljenih in nadzorovanih jedrskih obratov tudi tajne obrate, v katerih izdeluje jedrsko orožje. V naslednjih sedmih letih so ZDA (Busheva administracija) in Izrael tako rekoč nenehno poudarjali, da želi Iran sam bogatiti uran z namenom pridobitve jedrskega orožja, Teheran pa je zatrjeval, da želi zgolj uresničiti pravico do miroljubne uporabe jedrske energije. Poglavitni (izvedenski) organ, prek katerega so se preverjale različne razlage, je postala Agencija, ta pa je v Iranu vse od leta 2003 krepila inšpekcije in pisala periodična poročila o tamkajšnjem jedrskem programu. Za razumevanje problematike je nujno upoštevati obdobje od oktobra 2003 do februarja 2006, ko je obstajala največja možnost, da se iransko jedrsko vprašanje konstruktivno reši. V tem obdobju se je Iran s tremi članicami EU (Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo – EU3) dogovoril, da bo spor rešil na mednarodnopravni podlagi. Od oktobra 2003 do avgusta 2005 je (prostovoljno, ne zaradi pravne obvezanosti) suspendiral vse dejavnosti, povezane z bogatenjem urana, hkrati pa je v jedrskih obratih dopuščal agresivne inšpekcije Agencije (podpisal je tako imenovani dodatni protokol in ga uresničeval že pred ratifikacijo). Tako je izpolnil obveznosti iz člena III Pogodbe. O tem so govorila tudi pozitivna poročila generalnega direktorja Agencije. V zameno je pričakoval, da mu bo EU3 priznal pravico do bogatenja urana po členu IV Pogodbe, vendar se to ni zgodilo, kajti evropska trojica mu je bila (tudi pod pritiskom ZDA) pripravljena dopustiti zgolj uvoz obogatenega urana. Iran je zaradi precej očitnega neupoštevanja recipročnosti iz Pogodbe avgusta 2005 začel sam bogatiti uran, sledila pa sta prenos problematike v Varnostni svet OZN (politizacija) februarja 2006 in uvedba štirih krogov ukrepov proti Islamski republiki. Teheran je zaradi tega začel omejevati inšpekcije Agencije, k temu pa je prispeval tudi strah pred vojaškimi napadi, s katerimi so intenzivno grozili Izrael in ZDA.

Obama se je v kontekstu globalne tekmovalnosti med ZDA in Kitajsko zavedel ameriškega nacionalnega interesa, da partnerski Iran preprečuje kitajski prodor proti Perzijskemu zalivu.

Začasni sporazum, dosežen pred nekaj dnevi v Ženevi, upošteva quid pro quo iz Pogodbe. Iran je privolil v agresivne inšpekcije Agencije, ki naj bi preverjale njegovo bogatenje urana zgolj do petodstotne stopnje, hkrati pa se je zavezal, da bo uran, ki ga je že obogatil do 20-odstotne stopnje, konvertiral v neškodljiv uranov oksid. V zameno mu je šesterica de facto priznala pravico do bogatenja urana, ki jo pogodbenicam zagotavlja člen IV. Rešiti bo treba še vprašanje (gradnje) obrata za proizvodnjo težke vode v Araku, pri čemer je Iran dobro voljo pokazal s tem, ko je privolil v ustavitev gradnje.

Doseženemu sporazumu najbolj nasprotuje Izrael, saj poudarja, da dogovor ogroža njegov temeljni obstoj. Izraelska skrb je sicer povsem legitimna, vendar bolj sofisticirana analiza pokaže, da se v ozadju izraelskih opozoril skrivajo predvsem politični vzgibi. Izrael se zaveda, da Iran celo, če bi pridobil jedrsko orožje, z njim ne bi napadel judovske države, kajti ta ima sposobnost »drugega udarca«. To pomeni, da bi bil Iran, če bi jedrsko napadel Izrael, naslednji hip sam uničen, kajti uničile bi ga izraelske podmornice, ki nosijo jedrsko orožje. Izraelski državniki sicer zatrjujejo, da je Iran iracionalna država, ki bi bila z namenom uničenja Izraela pripravljena narediti samomor, toda dosedanje iransko delovanje tega nikakor ne potrjuje, saj je Islamska republika celo v obdobju takoj po islamski revoluciji, ko je bila njena ideološka komponenta na vrhuncu, precej pragmatično upoštevala iranski nacionalni interes. Iran je že na začetku leta 1980 od Izraela, ki ga je deklarativno sicer razglašal za »malega Satana«, začel kupovati orožje in nadomestne dele za vojaško opremo, kajti ZDA so zaradi zajetja ameriških talcev ustavile dobavo orožja in nadomestnih delov Islamski republiki.

Predvsem pa je treba upoštevati vzgibe, ki so izraelske državnike na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja vodili k politiki demoniziranja Irana. Izrael si je v obdobju 1979–1990 tako rekoč nenehno prizadeval obnoviti »zavezništvo periferije« z Iranom, kakršno je obstajalo pred islamsko revolucijo (zaradi tega je tudi prodajal orožje Teheranu), a sta razpad Sovjetske zveze in uničenje vojaške moči Iraka v prvi zalivski vojni (1990–1991) bistveno spremenila geostrateški položaj. Izrael je v spremenjenem geopolitičnem okolju Iran začel obravnavati kot velikega tekmeca za regionalno hegemonijo. Še pomembneje je bilo, da so se izraelski državniki in strategi začeli bati, da bo Izrael po koncu hladne vojne in nevarnosti sovjetskega prodiranja na Bližnji vzhod začel izgubljati strateški pomen v očeh ZDA, Iran pa bi ga zaradi svoje objektivno večje pomembnosti (ozemeljska velikost, število prebivalcev, naravni viri, zemljepisni položaj) lahko hitro začel pridobivati. Zaradi tega je laburistična vlada Jicaka Rabina v drugi polovici leta 1992 začela sistematično prepričevati ZDA, da je Iran ontološko zlo in največja globalna grožnja, pri čemer naj bi bilo eksistenčno nevarno predvsem (domnevno) iransko izdelovanje jedrskega orožja.

Izraelske vlade so ob pomoči proizraelskega lobija v ZDA od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes naredile vse, da bi preprečile morebitno zbliževanje ZDA in Irana oziroma sklenitev ameriško-iranskega partnerstva. To jim je uspelo v letih 1995 in 2001, maja 2003 pa so zbliževanje Washingtona in Teherana preprečili proizraelsko usmerjeni člani Busheve administracije (podpredsednik Cheney in obrambni sekretar Rumsfeld). Iran je v vseh treh primerih ponujal roko Washingtonu, kar je bilo najočitneje po 11. septembru 2001, ko je Teheran konstruktivno prispeval k vojaški zrušitvi talibskega režima v Afganistanu (iranska zveza s Severnim zavezništvom) in imel odločilno vlogo pri vzpostavitvi posttalibske politične ureditve na konferenci v Bonnu. Iransko stran je tedaj vodil Mohamed Džavad Zarif, ki je še danes glavni jedrski pogajalec.

Izraelske vlade so ob pomoči proizraelskega lobija v ZDA od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes naredile vse, da bi preprečile morebitno zbliževanje ZDA in Irana.

V delovanju Irana je vse od smrti voditelja islamske revolucije Ruhalaha Homeinija junija 1989, z delno izjemo Ahmadinedžadovega obdobja, mogoče zaznati deideologizacijo (pragmatizacijo) zunanje politike. Teheran vse od tedaj nič več ne ruši mednarodnega reda na Bližnjem vzhodu, kot je počel prvih deset let po revoluciji, temveč si prizadeva izboljšati svoj gospodarski položaj in pridobiti status pomembne sile v Perzijskem zalivu, ki naj bi mu po vseh objektivnih merilih pripadala. V skladu s konceptom nakš si prizadeva pridobiti vlogo, in sicer ne v smislu napadalne prevlade, temveč v smislu vključenosti v forume odločanja z namenom obrambe svojih legitimnih interesov. Na podlagi iranske zunanje politike po Homeinijevi smrti je mogoče jasno razbrati, da Iran, kadar sedi pri odločevalski mizi, praviloma igra zelo kooperativno oziroma konstruktivno vlogo, če je izključe(va)n, pa je njegovo delovanje nekooperativno in celo škodljivo. Ker ZDA Irana oktobra 1991 kljub konstruktivni politiki Teherana med prvo zalivsko vojno niso povabile na madridsko mirovno konferenco, se je odzval užaljeno in začel podpirati nasprotnike mirovnega sporazumevanja med Izraelom in Palestinci (Hamas, Islamski džihad). Iran je še bolj rušilno deloval po sklenitvi Sporazuma iz Osla septembra 1993, ker se je bal, da bo zaradi izraelsko-arabskega sodelovanja trajno diplomatsko-politično izoliran.

Danes ga je nujno vključiti v diplomatska prizadevanja za reševanje krize v Siriji, kajti odločilno lahko pritisne na Asadov režim, da bi dosegli popuščanje oziroma kompromis, o kakršnem govori Ženevski komunike, ki ga je Akcijska skupina za Sirijo sprejela junija 2012, zapisan pa je tudi v resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 2118, ki so jo nedavno z namenom diplomatskega reševanja sirskega vprašanja skupaj sprejele ZDA in Rusija. Iran je objektivno gledano tako pomembna država, da stabilnega mednarodnega sistema na Bližnjem vzhodu preprosto ni mogoče vzpostaviti brez njegovega sodelovanja. Res pa bosta Izrael in Savdska Arabija storila vse, da se to ne bi zgodilo, prvi prek delovanja tradicionalno zelo proizraelskega ameriškega kongresa, ki bi moral odpravljati pomemben del ukrepov proti Iranu, druga s povečevanjem podpore sirskim džihadističnim upornikom in političnim pritiskom na Washington. Vendarle pa je mogoče reči, da se je Obama v kontekstu globalne tekmovalnosti med ZDA in Kitajsko zavedel ameriškega nacionalnega interesa, da partnerski Iran preprečuje kitajski prodor proti Perzijskemu zalivu. Nasprotno ukrepi Iran dobesedno potiskajo v naročje Kitajske. Poleg tega ga bodo ZDA potrebovale ob skorajšnjem umiku večjega dela svojih enot iz Afganistana, tudi z namenom konsolidacije afganistanskih varnostnih sil, v katerih imajo prevladujočo vlogo Tadžiki, tradicionalni iranski zavezniki.