Zvišanje davkov

Zakaj je politika zvišanja davkov politika manjšega zla?

Vlada je javne finance reševala predvsem z zviševanjem davkov. Zvišala je obe stopnji davka na dodano vrednost, podražila vinjete in sodne takse, odpravila usklajevanje dohodnine z inflacijo, uvedla davek na loterijske srečke in tudi davek na nepremičnine. Načrtovala je celo uvedbo kriznega davka na neto plače, a se je temu ukrepu vsaj začasno odpovedala. »Zvišanje davkov je strel v koleno. V zgodovini se je že večkrat dokazalo, da z zviševanjem davkov uničuješ blaginjo prebivalstva in tudi sposobnost gospodarstva, da ustvarja več,« je ukrepe vlade kritiziral predsednik SDS Janez Janša.

Zvišanje davkov ni nikoli, niti v obdobju gospodarskega razcveta, priljubljena poteza. Je pa včasih neizogibna. Davke so v tej krizi zvišale tudi druge države EU. Kar dve tretjini držav članic EU je za financiranje stroškov reševanja krize zvišalo stopnje DDV. Podobno je z davkom na nepremičnine, številne evropske države so ga uvedle že pred desetletji, nekatere, denimo Irska, pa prav v času te krize.

Bi vlada proračun lahko pokrpala drugače? Absolutno. Lahko bi občutno znižala prejemke prebivalstvu, torej plače javnim uslužbencem, pokojnine, socialne transferje. Toda to je enako nepriljubljen in krivičen ukrep kot zvišanje davkov, pa tudi učinek je podoben – zmanjša se razpoložljivi dohodek gospodinjstev, zaradi česar ta manj trošijo, to pa dodatno poslabša položaj gospodarstva. Lahko bi tudi še dodatno skrčila javne izdatke za šolstvo, zdravstvo, kulturo ... ali pa bi dodatno skrčila javne izdatke za investicije.

Toda iz zgodovine vemo, da tudi takšno ukrepanje ni brez posledic. Vlada Janeza Janše je za 500 milijonov evrov skrčila javne naložbe in materialno trošenje, to pa je vplivalo na zmanjšanje bruto domačega proizvoda in še poglobilo recesijo. Vladna odločitev za zvišanje davkov je bila odločitev za manjše zlo.