Konec pridig

S poletno odstavitvijo dveh najpomembnejših slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov, ljubljanskega nadškofa Antona Stresa in mariborskega Marjana Turnška, je novi papež Frančišek zradiral vso pot, ki jo je slovenska cerkev prehodila v zadnjih 23 letih. To je bila pot, na kateri se je cerkev materialno napihnila in se nazadnje razpočila. Slovensko cerkev je papež postavil pod prisilno upravo, začasno vodenje je zaupal novomeškemu škofu Andreju Glavanu. Po finančnem bankrotu jo je poslal še v moralni bankrot, saj povsem očitno zadnja tri leta sama ni zmogla najti odgovorov in odgovornih za svoj položaj.

Kje je letos pristala RKC? V prvi fazi svoje 23-letne tranzicije je bila obsedena z materialnim. Zahtevala je poplačilo krivic, poleg odškodnin v naravi je želela še denarna nadomestila pa donacije in za povrhu je vzela še posojila. Zato se je spečala s politiko, gradila je medijski imperij, svoje šolstvo in »znanstvene inštitute«. V drugi fazi, ko se je ta balon razpočil, je šla v novo skrajnost. Nehala je govoriti o denarju, ni več objavljala niti finančnih poročil, ni več politizirala, ampak je v svojih pridigah govorila zgolj še o duhovnem svetu.

To 23-letno tranzicijo RKC najbolje uteleša prav bivši vodja Anton Stres, ki je po letu 2000 kot dejanski vodja gospodarskega sveta mariborske nadškofije sprejel ključne odločitve, s katerimi je cerkev stopila na pot finančnih špekulacij. Stres, ki je še pred leti zahteval, naj verniki prevzamejo več odgovornosti za svoj »gmotni« položaj, je letos izrazil željo, da bi se najraje posvetil svojemu konjičku – »filozofiji«(!). In to na Madagaskarju. Njegova želja je približno tako absurdna in nemogoča, kot če bi Binetu Kordežu, kakor meni Marcel Štefančič jr., dali štipendijo in ga poslali na študij makroekonomije v ZDA.

Novi papež je letos tem mukam naredil konec. »Ne jamči več, kakor premoreš; če pa že jamčiš, bodi pripravljen dolg poravnati,« piše v Svetem pismu. Povedano v sodobnem jeziku: kdor želi drugemu soliti pamet, ne sme biti nikomur nič dolžan.

Moralni teolog Ivan Štuhec se je na papeževo odločitev odzval s komentarjem, da Frančišek razmer v Sloveniji ne razume in da je v ozadju zarota, s katero želijo cerkvi škodovati. Mariborska nadškofija naj bi bankam dejansko dolgovala »le 17,4« milijona evrov, so sporočili iz cerkve leta 2011. Nato je, leto dni kasneje, mariborska nadškofija sporočil, da naj bi imela »zgolj 27 milijonov evrov« dolga. Medijske številke o cerkvenem dolgu naj bi bile napihnjene in visoke, kot je na koncu dejal Štuhec, »na 37 milijonov evrov«.

Nato pa je avstrijska škofija Graz-Seckau pri reviziji poslovanja mariborske nadškofije ocenila, da je ta nakopičila za kar 70 milijonov neposrednih dolgov ali enkrat več, kot ima premoženja. Dolgovi Zvonov pa so visoki okoli 800 milijonov evrov, točnejših podatkov ni, ker postopka stečajev še nista končana.

Če je zarota, je očitno zarota cerkve proti cerkvi.