Razredni sovražnik

Film je letos umrl. Ali pa – skoraj umrl. Toda zgodbe o »koncu filma« ali pa »smrti filma« niso nič novega. Poslušali smo jih v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vzletela televizija. Poslušali smo jih na začetku osemdesetih let, ko so Japonci lansirali prve videokasete. Poslušali smo jih v tem stoletju, ko so se pojavili piratski torrenti. Toda vsakič se je zgodilo isto: stvar, ki naj bi film ubila (kine pa izpraznila), ga je dejansko naredila. Publike ni bilo nič manj, ampak več, sami filmi – da ne govorim o filmski distribuciji in filmskem marketingu – pa so bili še inovativnejši. Smrt se je filmu – in kinu – vedno dobro podala.

Letošnjo in obenem najnovejšo »smrt filma« je promoviral Steven Soderbergh, ki je sporočil, da filmov – no, kinofilmov – ne bo več snemal, ker Hollywood filme in režiserje vse bolj utesnjuje, tako da se ne morejo več izraziti, kaj šele da bi lahko na platna spravili svoje avtorske vizije. Prikimali so mu mnogi. Tudi George Lucas in Steven Spielberg, ki sta dodala, da je Hollywood pred »velikim taljenjem«. Izraz »veliko taljenje«, alias »big meltdown«, so, kot se verjetno spomnite, uporabljali za finančni kolaps, ki nas je pripeljal v krizo, kar pomeni, da je hudo.

Naš odgovor je preprost: če je tako hudo, naj pridejo v Slovenijo. Bodo pač snemali slovenske filme. Prvič, slovenskih filmov je vse več, saj smo jih letos videli kopico, tudi serijo »samoplačniških« (Prelomnica, Izhod, Izgubljen, da najden itd.), kar pomeni, da filmski kapital v Sloveniji je. In drugič, Slovenci so voljni gledati slovenske filme, navsezadnje, letošnjo dokaj kilavo prodajo vstopnic so – vsaj ob izteku leta – reševali prav slovenski filmi, Gremo mi po svoje 2 (100.000), Čefurji raus (50.000) in Razredni sovražnik (30.000). Kdo bi si mislil? In kdo bi si mislil, da bodo v Koloseju kdaj predvajali tri slovenske filme hkrati?

Čas je, da se Soderbergh, Lucas in Spielberg preselijo v Slovenijo. Budžeti bodo resda nižji, toda avtorskih vizij jim ne bo nihče ustavljal, kaj šele kompromitiral, to pomeni, da ne bo tako hudo kot v Hollywoodu. S selitvijo v Slovenijo bi si izboljšali tudi samopodobo, saj bi lahko rekli, da so del renesanse – preroda slovenskega filma.

Ne da je to kaj posebnega. Prerodi v zgodovini slovenskega filma so namreč stalnica. Ali bolje rečeno: slovenski film – večni razredni sovražnik – se stalno začenja znova. Že vse tja od prvih kvikijev, ki jih je posnel Karol Grossmann. Najfamozneje je kakopak slovenski film začel znova František Čap, češki Soderbergh-Lucas-Spielberg, ki se je natanko pred šestdesetimi leti preselil v Slovenijo, posnel Vesno in slovenskemu filmu vrnil nasmeh. Če bi mu pustili, bi letos dopolnil sto let. Z veseljem.