Bančna unija: zapletena, neverodostojna, podhranjena, predraga

Po oceni nemškega Spiegla je zamišljeni drugi steber bančne unije prezapleten, premalo podprt z denarjem in premalo odziven v primeru naslednje večje finančne krize

Potem ko so finančni ministri držav v območju evra dosegli napredek pri gradnji drugega stebra bančne unije, predvsem pri iskanju odgovora na vprašanje financiranja sklada za reševanje bank, je večina politikov in finančnih strokovnjakov v EU pozdravila doseženi napredek. Drugi steber po uradni razlagi vključuje »že dogovorjena pravila za urejeno sanacijo ali likvidacijo bank s čim manjšo obremenitvijo davkoplačevalcev in gospodarstva ter vzpostavitev enotnega organa, ki bo bdel nad izvajanjem teh pravil, ter sklada za pomoč bankam, ki ga bodo polnile banke same«. Ta steber naj bi bil ključno dopolnilo k prvemu, enotnemu evropskemu nadzoru, ki bo začel s polno paro delovati jeseni prihodnje leto.

Bančna unija naj bi stala na treh stebrih: enotnem nadzoru, enotnem okviru za reševanje bank in enotnem okviru jamstev za denarne vloge. Soglasja o vzpostavitvi tretjega stebra sicer še ni, tako da tudi ni jasno, ali bo bančna unija 'stala' na dveh ali treh nogah. Vendar so kljub temu članice in Evropski parlament dosegli dogovor o novih pravilih za sheme zajamčenih vlog, ki je izhodišče za tretji steber bančne unije. Ključni odprti vprašanji sta predvsem kdo bo sprejel končno odločitev o tem, da gre banka v reševalni postopek oziroma kako bodo črpali denar za reševanje bank.

Do marca 2014 naj bi v EU oblikovali enotni sklad, ki bi imel v prehodnem obdobju nekakšne nacionalne 'razdelke', ki bi se nato v desetih letih zlili v enotni sklad. V prehodnem obdobju bi imele države možnost, da dobijo premostitveno financiranje iz nacionalnih skladov drugih članic ali pa v izjemnem primeru zaprosijo za pomoč iz evropskega reševalnega mehanizma ESM. Po desetih letih, ko naj bi se nacionalni razdelki v celoti zlili v enotni sklad, ki naj bi imel na voljo 55 milijard evrov, naj bi si bil ta v potrebi po dodatnih sredstvih sposoben izposojati denar na trgih ali iz ESM.

Vendar pa so v številnih državah EU precej skeptični so omenjenih rešitev. Nemški časnik Spiegel ocenjuje, da je dogovor »videti kot zmaga, vendar bi lahko bil zelo drag za Nemčijo in za Evropo, če bi se soočila s še eno finančno krizo«. Po oceni Spiegla »pravniki včasih govorijo toliko, da pozabijo na to, kar je prav,« in s tem meri prav na nemškega finančnega ministra, pravnika Wolfganga Schäubla. Na prvi pogled je sicer vse v redu; do leta 2016 naj bi evroobmočje dobilo enotni nadzor, na podlagi katerega bo mogoče banke likvidirati brez strahu, da bi stroške nosili davkoplačevalci bogatejših držav, na primer Nemčije. O likvidaciji bo v končni fazi odločala Evropska komisija, ob sodelovanju z nacionalnimi finančnimi ministri. Vse skupaj bo 'pokrito' z novo mednarodno pogodbo, tako da tej rešitvi ne bo moglo nasprotovati niti nemško ustavno sodišče. Dogovorjena je tudi 'kaskadna odgovornost', tako da bodo v primeru težav bank stroške najprej pokrili ne samo delničarji, pač pa tudi vlagatelji z več kot 100.000 evri depozitov. Tudi 55 milijard za nov zavarovalni sklad za banke se zdi prava rešitev. Vendar je vse to, kar je zagovarjal nemški finančni minister, ki je na zadnjem srečanju evroskupine v razpravi ostal popolnoma sam, (kar se sicer ponavadi ne dogaja), po oceni Spiegla, pa tudi komentatorjev Financial Timesa – bistveno premalo.

»Prvi problem je ta, da je vse skupaj preveč zapleteno. Če bodo banke res zašle v težave, bodo o likvidaciji odločali odbori nacionalnih bančnih nadzornikov in predstavnikov EU. Evropska komisija ima pravico do veta na odločitve. Če se to zgodi, potem imajo zadnjo besedo nacionalni finančni ministri. Zveni zapleteno? In res je zapleteno. Financial Times ocenjuje, da bo celoten proces zahteval odločitev devetih odborov, v katerih bo odločalo 143 članov. To se zdi zelo veliko za sprejem odločitve preko vikenda, kar je edini trenutek, ko je mogoče sprejeti odločitev o bankrotu banke,« ocenjuje Spiegel. Vendar to ni edini problem. Ne samo, da so procedure novega mehanizma zapletene, tudi denarja v skladu za reševanje bank bo najverjetneje zelo hitro zmanjkalo. »Drugi razlog je, da je vse skupaj preslabo financirano. Do leta 2026 naj bi bil sklad za reševanje bank napolnjen z 55 milijardami evrov. Toda sredi globoke finančne krize bi ta vsota pošla zelo hitro. Reševanje samo ene od irskih bank je pred nekaj leti zahtevalo polovico omenjene vsote. Sporazum, katerega pomanjkljivost bi bilo preslabotno financiranje, pa bi bil na trgu lahko ocenjen kot neverodostojen. Na to je opozoril že podpredsednik Evropske centralne banke Vitor Constancio,« opozarja Spiegel.

Časnik sicer ugotavlja, da še zmeraj ostaja prostor za izboljšave, sprašuje pa se tudi, kdo bo pokril stroške naslednje krize, če bo čez morda pet let presegla sredstva nacionalnih vlad. Navaja tudi oceno Economista, da bi se Evropa morala pripraviti na 'dan po jutrišnjem'. »Če ne bo uspela v tem, potem bi se Schäublov triumf lahko pokazal kot zelo drag.« In kaj je lahko še dražje od krize brez bančne unije? »Odgovor je preprost: Kriza s slabo oblikovano bančno unijo, ki je obljubljala iluzijo varnosti,« ocenjuje Spiegel.