Kritika / Manfred Koch: Lenoba

+ + + + +

Lenoba kot filozofsko vprašanje.

Ali mar obstaja sama na sebi? Ne, njena dialektika gre takole: čar lenobe je oddih po delu, če pa dela poprej ni, tudi užitka lenobe ne bo. Avtor ji v esejističnem slogu sledi v zgodovino filozofije in literature ter se ustavlja ob prelomnih trenutkih časa. Po tisočletjih pravljic o Indiji Koromandiji se tako pojavi Luter, ki zapove, naj berače, ki ne bodo delali, preženejo iz mest.

Moderna doba pa se sooča s preobratom, saj celo razmišljanje, zabavanje in delo povzdigne v delo. Še več, tudi prosti čas je garaško iskanje čim večje količine dražljajev, tako da sodobnik klasične lenobe malodane ni več sposoben živeti, kaj šele oblomovščine, kjer pri Gončarovu junak ves roman preživi v postelji. Lenoba je zato pot k svobodi. Atenski filozof Diogenes je svoja načela gradil na iskanju neodvisnosti. Spal pod milim nebom ali pa v sodu, ni služil, ampak beračil, se hranil z odpadki, ni imel žene, to je opravil igraje s seboj ali pa z milosrčno hetero, se utrjeval v bosonoštvu, jedel insekte in brskal za jagodičevjem, modrost pa črpal iz izkušenj. A kaj je tega čudaka napravilo slavnega v očeh Atencev? Bil je mož, ki ga je izjemno cenil sam Aleksander Veliki. Zakaj? – Človek, ki ni imel nič, je živel v popolnem zadovoljstvu in je s cinizmom zavrnil ponudbo najmogočnejšega vladarja antike, da mu izpolni katerokoli željo, rekoč: »Odstrani se. Mečeš mi senco!« Diogenes je vznemirjal someščane prav s svojim načinom bivanja, s katerim jim je dokazoval, kako lahko povsem mirno življenje v skladu z zakoni narave postane celo vladarskega občudovanja vredno. Na svoj način vrnitve k prirodi dve tisočletji kasneje Rousseau, malo drugače Kant, spet drugače Goethe, po svoje Mann, kot antipod depresija, ki ne pozna več užitka v lenarjenju, in seveda sodobna hektičnost, ki se tako napolni z gomiljenjem predmetov, dogodkov, dražljajev, da izgubi sposobnost lenobnosti. Knjiga, ki je izziv.