Marjan Horvat

10. 1. 2014  |  Mladina 2  |  Politika

Ali koalicija z UTD misli resno?

Zamisel o univerzalnem temeljnem dohodku besedno podpirajo, zatakne se pri izvedbi

400.000 frankov pred parlamentom v Bernu, 8 milijonov kovancev, eden za vsakega Švicarja (del akcije ob švicarski zahtevi za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka)

400.000 frankov pred parlamentom v Bernu, 8 milijonov kovancev, eden za vsakega Švicarja (del akcije ob švicarski zahtevi za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka)
© Flickr / Hans-Joerg Walter

Razprava o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) – z njim naj bi bil vsak državljan na mesec dobil znesek, ki bi mu zagotavljal osnovno eksistenco – je leta 2013 dobila zalet na evropski ravni. V Švici so do 4. oktobra zbrali dovolj podpisov za razpis referenduma o uvedbi UTD, 14. januarja pa se bo izteklo tudi zbiranje podpisov evropske državljanske pobude, ki naj bi zbrala milijon podpisov državljanov in pri institucijah Evropske unije dosegla podporo za nadaljnje raziskave o možnosti uvedbe. Seveda je treba na ravni EU in v državah članicah pred uveljavitvijo UTD, ki dejansko pomeni revolucijo v socialnih politikah, analizirati njegove modele in prakse, pilotno preveriti učinke in premisliti o financiranju.

Z novo koalicijsko pogodbo, o njej bodo v koaliciji razpravljali prihodnji teden, naj bi razprava o UTD dobila mesto na najvišji ravni v slovenski politiki. Po besedah Braneta Golubovića iz Pozitivne Slovenije, ki smo ga zmotili pri branju raziskave Predlog UTD v Sloveniji – zakaj in kako?, ki jo je leta 2010 za Umar opravila sociologinja Valerija Korošec, naj bi nova koalicijska pogodba vključevala tudi člen o UTD. Golubović pravi, da »je čas za resno razpravo o UTD, ki bi temeljila na novih podatkih in aktualnem finančnem položaju v Sloveniji«. Sam zagovarja UTD, če pa zanj še nismo zreli, je treba »razmisliti, ali je mogoče socialni model, ki ga imamo, še nadgraditi, ali je morda sistem, kakršen je UTD, boljša rešitev, saj daje človeku več svobode in avtonomije«.

Politična razprava o UTD se je dejansko šele začela. V političnih strankah, razen v DL Gregorja Viranta, kjer mu niso »preveč naklonjeni«, se o njem še niso izrekli. Igor Lukšič je te dni na tiskovni konferenci dejal, da je »SD že leta 1998 predstavil idejo državljanskega dohodka kot odgovor na nepravično delitev družbenega bogastva« in da so »odprta vprašanja pri sami operacionalizaciji, a moramo o tej alternativi nujno razpravljati«. Kasneje je v pogovoru pojasnil, da je treba premisliti o različnih možnostih uvedbe, saj si »ne moremo privoščiti, da bi nas zaradi enega eksperimenta mednarodni neoliberalni trgi tako močno kaznovali, da se ne bi več pobrali. Če bi zamisel zaživela na ravni EU, potem je možnosti za uvedbo več, sami pa zagotovo nimamo moči, da bi to izpeljali.«

Zakaj se je torej ta zamisel, ki še ni premišljena, znašla na mizi koalicije? Lukšič cinično meni, da imajo »pozitivci problem s solidarnostniki, verjetniki, zaresniki in trsniki, zato bi radi pokazali, da imajo sveže ideje«. A v politiki ne gre za to, da stranke med seboj tekmujejo, katera naj bi bila prva, ki se je domislila kakšne rešitve. To počno koristoljubci.

Težko je verjeti, da bo vlada sredi finančne krize sprožila do ljudi prijazno revolucijo v socialnih politikah, a uspeh je že to, kot je pri vprašanju uvajanja UTD v vsej EU za Delo dejal spletni aktivist Simon Delakorda, da se je v Evropi (in tudi v Sloveniji) začelo razmišljati o »izboljšanju obstoječih sistemov socialne varnosti, ne pa njihovem ukinjanju«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.