Kako to, da v veliki odvetniški pisarni, ki ima trideset odvetnikov, ni mogoče plačati s kartico, trgovinice, kjer ni kakšnega velikega zaslužka, pa imajo POS-terminale?

Lani poleti so gostinci plačali četrtino več davka na dodano vrednost kot poleti 2012, kavarne in slaščičarne pa celo sedemdeset odstotkov več. Julija je namreč začel veljati zakon, ki prepoveduje uporabo programov za brisanje računov, hkrati je carinska uprava opravila osem tisoč odmevnih preventivnih pregledov, vlada pa je napovedala odločen boj proti sivi ekonomiji. Mnogi se bojijo, da se bodo podjetniki vrnili k poslovanju po starem, ko bodo videli, da so izredne razmere mimo in da nadzor ni neprepusten. Med skeptiki je tudi Andrejka Grlić, ki že sedem let vodi tržni inšpektorat. Zato se zavzema za dodatne ukrepe. Všeč ji je na primer hrvaški sistem, kjer se vsak račun zabeleži pri davčni upravi. Hkrati je prepričana, da to ne bo dovolj in da nič ne bo dovolj, dokler bo tudi za kupce sprejemljivo, da se kdaj kaj opravi tudi brez računa.

Za tiste, ki delajo na črno, uporabljate besedo šušmarji. Zakaj? To je slabšalna beseda.

Ali ni čisto v redu, če je slabšalna? Kakšen pa naj bi bil izraz za tistega, ki naroči, da mu kdo kaj naredi na črno? Po zakonu je storilec tudi on.