Eduard Fernández  |  foto: Matjaž Tančič

10. 1. 2014  |  Mladina 2  |  Kultura

»Na začetku sem bil umetnik, ki ni imel ničesar. Takrat je bilo moje telo najcenejši material, ki sem ga lahko uporabil.«

Liu Bolin: »Prikazati želim človeško nepopolnost«

Nevidni človek – kitajski umetnik, ki slika po sebi

Liu Bolin izginja. Izginja v pekinškem Prepovedanem mestu, v milanski operni hiši Scala in na Wall Streetu. Neviden je na umazanih ulicah Pekinga in na elegantnih beneških mostovih. Govorimo o kitajskem umetniku, ki uporablja osupljivo slikarsko tehniko, zaradi katere se, poslikan po vsem telesu in oblačilih, tako rekoč popolnoma zlije s katerimkoli ozadjem.

Bolin se je rodil leta 1973 v provinci Shandong, s »kamuflažno« fotografijo pa se je začel ukvarjati leta 2005 v znak protesta proti uničenju vasi Suo Jia Cun, v kateri je bil mednarodni umetniški tabor. Začuda so ravno zaradi prizadevanj, da bi postal neviden, njegova umetniška dela pritegnila mednarodno pozornost. Po vsem svetu je zaslovel s serijo fotografij Skrivanje v mestu, na katerih je izginjal na najrazličnejših krajih od Milana do Kalifornije. Odtlej njegova dela razstavljajo galerije in muzeji po vsej Evropi in Združenih državah Amerike.

Ko sva ga obiskala v prostornem in svetlem ateljeju na obrobju Pekinga, naju je toplo pozdravil. V preprosti angleščini nama je razložil, da se je pravkar vrnil iz Kolumbije, kjer je v Bogoti odprl razstavo svojih del. Z njim sva se pogovarjala o pomenu njegove fotografije in njenem nastajanju, o njegovem naslednjem umetniškem koraku in prihodnosti kitajske umetnosti.

»Nevidnega« Liua Bolina smo poleti ujeli med nastajanjem enega njegovih najnovejših del. Takrat je izginil pred grafitom. Pri kamuflažni tehiki, ki predvideva nanos barve na njegovo kožo in oblačila ter popolno zlitje z ozadjem, so mu pomagali sodelavci, po fotografiranju pa si je barvo z obraza ostranil sam.

»Nevidnega« Liua Bolina smo poleti ujeli med nastajanjem enega njegovih najnovejših del. Takrat je izginil pred grafitom. Pri kamuflažni tehiki, ki predvideva nanos barve na njegovo kožo in oblačila ter popolno zlitje z ozadjem, so mu pomagali sodelavci, po fotografiranju pa si je barvo z obraza ostranil sam.

Med vašimi najprepoznavnejšimi stvaritvami je serija Skrivanje v mestu. Pred čim se morate skrivati?

Ko sem začel ta projekt, je skrivanje pomenilo protest proti nameri vlade, da uniči mednarodni umetniški tabor v vasi Suo Jia Cun.

Kljub temu ste kasneje posneli podobne fotografije še v Benetkah, Milanu, New Yorku … Se je sporočilo teh podob spreminjalo hkrati z lokacijo?

Kmalu po projektu v vasi Suo Jia Cun sem se odločil, da bom to tehniko še naprej uporabljal. Postavil sem se pred komunistična gesla, napisana na zidovih, na primer Načrtovanje družine in Poenotenje razmišljanja za boljše izobraževanje, saj ta gesla po mojem še najbolje kažejo, kakšna je sodobna kitajska družba. Potem sem vse bolj spoznaval, da resnično življenje na Kitajskem ne samo zame, temveč za vse kitajske posameznike, ni takšno, kot smo pričakovali. To je pripeljalo do tega, da sem se leta 2008 preselil v Italijo. Tako je začel podoben projekt nastajati tudi tam, v mestu, ki bo morda zaradi podnebnih sprememb čez sto let izginilo. Želel sem poudariti, da bi to za razvoj človeštva pomenilo katastrofo. Pozneje sem naredil fotografije denimo pred Svetovnim trgovinskim središčem v New Yorku. Te skušajo spomniti na usodno tragedijo, a hkrati opozarjajo na vse katastrofe v zgodovini človeštva. Zato bi rekel, da skušam v svojih umetniških delih vedno pokazati nepopolnost človeške družbe.

Bi lahko odločitev za to tehniko povezali tudi s tem, da je na Kitajskem posameznik zaradi družbe neopazen?

Prepričan sem, da razvoj gospodarstva, pa tudi civilizacija omejujeta človeško nadarjenost, naše vzgibe. To se ne dogaja le na Kitajskem, temveč je svetovni pojav, ki bo pomembno zaznamoval razvoj človeštva.

Koliko časa potrebujete za dokončanje posamezne fotografije?

Odvisno. Najpomembnejša je izbira ozadja, saj skušam doseči, da bi se moje telo čim bolj zlilo z njim. Z ozadji, ki jih izberem, bi rad ljudi pripravil k vnovičnemu razmisleku o politiki, gospodarstvu, kulturi, torej o stvareh, ki jih človeštvo potrebuje za napredek. Navadno mine nekaj mesecev, da se mi porodi zamisel, nato razmišljam, kako jo uresničiti. Končno, če mi je vreme naklonjeno, fotografijo posnamem v enem dnevu.

Katero fotografijo pa je bilo doslej najteže posneti?

Najzahtevnejše je bilo snemanje pred olimpijskim stadionom Ptičje gnezdo v Pekingu. Bil je prvi dan leta 2009, snežilo je in ves dan sem stal na mrazu. Ko je bilo končno vse pripravljeno, ni delal merilnik svetlobe, zato smo morali naslednji dan vse skupaj ponoviti.

Kako težavno je bilo narediti fotografijo na Trgu nebeškega miru, na kateri ste z obrazom prekrili slavni Maov potret pri vhodu v Prepovedano mesto?

Saj nisem dejansko stal tam. Na posnetek s Trga nebeškega miru sem digitalno dodal svojo podobo. To je tudi edina fotografija v seriji, ki sem jo moral narediti tako. Pri vseh drugih sem bil tam, na terenu.

Pred kratkim ste na fotografiranju za revijo Harper’s Bazaar združili modne oblikovalce, kot sta Alber Elbaz in Jean Paul Gaultier, z njihovimi stvaritvami. Zakaj ste jih javnosti želeli predstaviti tako?

Pred dvema letoma sem začel snemati tudi modne fotografije, vendar sem takrat imel težave s kožo, ker sem nanjo prepogosto nanašal barvo. Zato sem začel več pozornosti namenjati svojemu zdravju. Še vedno jemljem veliko zdravil in uporabljam mazila za kožo. Hkrati sem vse bolj dobival občutek, da se modni oblikovalci pogosto izgubijo v svojih delih, podobno kot se mornarji izgubijo na morju, zato sem se odločil pokazati prav to, kako izginjajo med svojimi stvaritvami. Zaradi tega sem moral poslikati njih, ne sebe.

Boste zaradi težav s kožo morali opustiti »kamuflažno« fotografijo?

Mogoče, a pomen mojega dela bo v prihodnosti, ko se bo Kitajska še bolj razvijala, postal še očitnejši.

Zakaj ste se odločili, da bo ravno vaše telo postalo tako pomembna prvina vaših umetnin?

Na začetku sem bil umetnik, ki ni imel ničesar. Takrat je bilo moje telo najcenejši material, ki sem ga lahko uporabil.

Pred kratkim ste oblikovali ovitek zadnjega albuma Jona Bon Jovija What About Now. Se bojite, da boste zaradi tega deležni kritik, češ da razprodajate svojo umetnost?

Mislim, da temu ne bi smeli posvečati posebne pozornosti. Javnost bo lahko še naprej uživala v mojih umetniških projektih, v novih stvaritvah za serijo Skrivanje v mestu in tudi v drugih projektih, na primer v Pekinških maskah. [Med pogovorom nama je Liu pokazal zbirko Pekinških mask, igrivo, vendar globokoumno poigravanje z ikoničnimi maskami iz pekinške opere.]

Na starih kitajskih slikah so posamezniki navadno predstavljeni kot pičice, izgubljene v širni naravi. Je takšen pogled na človeka vplival na vašo serijo Skrivanje v mestu?

Mislim, da je bilo tudi nekaj podzavestnega vpliva, vendar takšne taoistične slike skušajo predstaviti harmonično podobo, sam pa si prizadevam prikazati protislovja v sodobni družbi.

Zadnja leta se kitajski umetnostni trg nenehno širi, čeprav številni kritiki še vedno menijo, da je sodobna kitajska umetnost zelo mlada. Kako vi gledate na njen razvoj?

Na Kitajskem cvetijo vse panoge, razen inovacij … Večina kitajskih umetnikov si na različne načine prizadeva, da bi sodobno umetnost povezala s tradicionalno kitajsko umetnostjo. V prihodnosti bo kitajska umetnost gotovo razvila novo občutje same sebe.

Bo za to nujno, da pusti za seboj maoistično obdobje, torej obdobje zavračanja tradicije v vseh oblikah?

Da bi sodobno umetnost lahko povezali s tradicionalno, moramo premagati maoistični razdor. Razmisliti moramo, katere umetniške adute imamo, saj smo bili včasih prepričani, da je naš adut »revolucija«. Prepričan sem tudi, da mora umetnost opisovati sodobne težave. Prav zato menim, da kitajska umetnost v prihodnje ne bo vključevala le elementov iz tradicionalne umetnosti, temveč bo izražala tudi aktualna družbena vprašanja.

Prvi posnetki iz serije Skrivanje v mestu so bili znamenje protesta. Katere so največje težave, s katerimi se kitajski umetniki spoprijemajo danes?

[Premišljuje.] Mislim, da so zdaj razmere kar ugodne za umetnike. Sam lahko odkrito povem svoje mnenje in brez težav pripravljam razstave.

Torej nikoli ne naletite na »rdečo črto«, prek katere ne smete?

Za zdaj še nisem doživel »rdeče črte«, vem pa, da imajo nekateri drugi umetniki težave.

Kateri bo naslednji korak v vaši karieri?

Razmišljam o več projektih, a ni še nič dorečeno! [Smeh.] Trenutno ustvarjam ogromne slike iz sledi zaviranja, ki jih na tleh pustijo pnevmatike. V teh stvaritvah povezujem industrijsko oblikovanje s prvinami vsakdanjega življenja.

Bolinova tehnika omogoča, da izgine pred katerim koli ozadjem, tudi pred stadionom Ptičje gnezdo v Pekingu, kupom hlodov, Kitajskim zidom, knjižno polico in pred policami s pijačo ali na oddelku z zelenjavo v supermarketu.

Bolinova tehnika omogoča, da izgine pred katerim koli ozadjem, tudi pred stadionom Ptičje gnezdo v Pekingu, kupom hlodov, Kitajskim zidom, knjižno polico in pred policami s pijačo ali na oddelku z zelenjavo v supermarketu.
© umetnikov arhiv

Se ne bojite, da bi ostali znani le kot »nevidni človek«? Se boste sploh lahko otresli te oznake?

Upam, da se je bom. Bilo bi zelo smešno, če bi se pri 80 letih še vedno barval po telesu, da bi me potem fotografirali! [Smeh.] A pravzaprav sem že naletel na to težavo. Moji kipi denimo niso pritegnili prav veliko pozornosti javnosti.

Menite, da bo zdaj, ko ljudje že poznajo vašo »kamuflažno« tehniko, nova serija fotografij Skrivanje v mestu ohranila dosedanjo moč?

Mislim, da jo bo ohranila prav zato, ker tako zelo skrbno izbiram ozadja. Ta izražajo moje razmišljanje, v teh je treba iskati moja sporočila. In ta so tista, ki dajejo mojim delom moč.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.