Zaslišanja so bila mučna. Ko sem imela že vsega dovolj, sem rekla zasliševalcu, naj napiše, kar hoče, pa četudi bo to smrtna obsodba.

Hrvaški časopis demokratske levice Novi plamen je te dni na spletu objavil seznam 16.101 zapornika in zapornice, ljudi, ki so bili med letoma 1949 in 1956, po resoluciji Informbiroja leta 1948, torej po razkolu med Stalinom in Titom, zaradi suma privrženosti tedanjemu sovjetskemu voditelju zaprti na Golem otoku in otoku Sveti Grgur. Moške so zapirali na Golem otoku, ženske na Svetem Grgurju v Velebitskem kanalu, nekaj kilometrov od Golega otoka. Časnik navaja, da je v teh zaporih zaradi umorov, samomorov, poskusov pobega in nesreč pri delu umrlo 413 ljudi. Večina, 44 odstotkov zapornikov in zapornic na Golem otoku in na Grgurju, je bila Srbov, Črnogorcev je bilo 21,5 odstotka, Hrvatov 16 odstotkov. Slovencev in Slovenk je bilo v teh dveh taboriščih 600.

Kljub knjigam, ki so jih napisali nekateri nekdanji taboriščniki (v Sloveniji Radovan Hrast), in objavi seznama ljudi, ki so v teh taboriščih prestajali nečloveško trpljenje in poniževanje, so se njihove zgodbe le počasi prebijale v javnost, saj je nekdanjim komunističnim oblastem na različne načine, celo s pisno izjavo zapornikov, da bodo o dogajanju v taboriščih molčali, te uspelo utišati tudi po izpustitvi iz taborišča. Zato so desetletja molčali.