Janeza Janše psihologija sovraštva

Se spomnite Tomaža Majerja? Bil je zvezda komentiranja predčasnih volitev 2011, saj si je takoj po zmagi Zorana Jankovića privoščil napad na profil volivca Pozitivne Slovenije in ga označil za trenirkarja, temu pa je nato sledil duhovit tviteraško motiviran protest 'trenirkarjev' na Prešernovem trgu, piše Boris Vezjak, na blogu predvsem pozoren bralec medijev in novinarjev, v prispevku Opankarski žurnalizem: kakšen priimek mora imeti novinar? opozarja, da je skrivnostni Majer kasneje je na spletnih straneh SDS poniknil, nadomestil pa ga je prvak SDS, ki »poskuša biti znova zvezda pejorativnega, žaljivo sovražnega ali celo rasističnega diskurza«.

»Janez Janša se ja na tviterju lotil opankarjev,« piše Vezjak. »In če so trenirkarji prihajali iz 'blokovskih volišč', glasovali s tujim naglasom, s kemičnim svinčnikom napisanimi številkami na roki, ki jim je dala vedeti, koga obkrožiti na volilnem lističu, so v januarju 2014 opankarji žurnalisti. Se pravi 'nepravi' novinarji.« In kaj jih v svetu Janeza Janše dela neprave? »Ne njihovi morebitni profesionalni zdrsi, temveč priimki,« ugotavlja Vezjak in dodaja: »Janez Janša z 'opankarskim žurnalizmom' meri predvsem na Gordano Stojiljković, avtorico zapisov in novinarko Planet Siola. Ki je še nedavno tega slovel kot njemu zelo naklonjen medij. Opankarski je tu pejorativni izraz, ki nesporno indicira sovražen ksenofoben element, pravzaprav še bolj neposredno kot 'trenirkarji': cilja na tiste, ki prihajajo iz krajev bivše Jugoslavije. V spletni forumih se dandanes pridevnik opankarski največkrat pojavi kot žaljiva oznaka ravno na račun istega Jankovića, ki je 'opankarski župan'. Nanaša se na 'jugoviče', neželene prišleke v Slovenijo, ki za sabo puščajo neko sled, recimo v priimku.«

Gordana Stojiljković je torej opankarska žurnalistka, piše Vezjak, kriva pa je zato, ker je Janšo razkrinkala kot dvoličneža, ki na sodne obravnave hodi takrat, ko toži druge (konkretno finskega novinarja Berglunda), a ne hodi takrat, ko je sam tožen (konkretno s strani Francija Perčiča). Njegovo dvolično izogibanje je s kar svetopisemskim rekom ilustriral dr. Rajko Pirnat: »Pri nas velja svoboda govora, ki je gospodu Janši ne odrekam, bi pa rekel, da bi lahko upošteval svetopisemsko reklo o tem, da vidi iver v očesu soseda, ne vidi pa bruna v lastnem očesu,« je Pirnat komentiral pisanje Janeza Janše in ignoriranje pošte sodišča.

Boris Vezjak v nadaljevanju poudarja, da je ta »diskurzivna patologija« že dolgo nazaj je postala del samoumevne in skrbno negovane psihopolitike, ki najde svoj smisel tudi v specifičnem, s sovraštvom in diskvalifikacijami nabitem izrazju s ciljem, »da takšno psihologijo sovraštva preda ljudstvu, da se v njem širi, razrašča, ustvarja manipulacije, svoje volivce in nas na koncu ugonablja«. In kaj se je do sedaj zgodilo v smeri preprečevanja tovrstnega sovražnega govora v slovenski politiki? Nič, zaključuje Vezjak, ki na podlagi neštetih dokazov ugotavlja, da je so slovenska politika in slovenski mediji prepredeni s sovražnim in hujskaškim govorom.

»Tako dolgo, dokler bomo v Sloveniji dovolili 'opankarski diskurz' politikom, ne da bi novinarji sploh opazili ali celo protestirali, bo politika tako ali drugače obvladovala medije. Kako bi sploh smeli upati, da bi ga obsodili navadni državljani, če molčijo že novinarska (opankarska?) združenja? Žal ni posplošeno pretiravanje. Zdaj smo na tem, da bo nekdo zamahnil z roko in dejal: nekaj označb o opankarskih žurnalistih pa bomo že preživeli. Ne, ne bomo,« svoje razmišljanje sklene Boris Vezjak. (mm)