Kritika / Zelena utopija

za -

Skupno dobro kot čudež.

V Sloveniji družbe ni več. Kako jo ponovno vzpostaviti? Kako se znebiti skepse do povezane družbe? Kako se znebiti starih vzorcev in starih navad? Kako si ponovno pridobiti občutek za skupnost, skupno dobro in skupno delovanje? Z revolucijo?

Ne, ampak z malimi koraki – z ekološkimi vrtički, eko-bio-perma vrtički, s skupnostnimi urbanimi vrtički, ki spreminjajo odnose med ljudmi in vračajo občutek za skupnost. To lepo pokaže Zelena utopija, dokumentarec o tem, kako so ljudje v Mariboru pod taktirko »arhitektov nove družbe« in »ideologov vrtov« odkrili nov način vrtnarjenja, pa tudi nov način druženja – in učenja. Ja, učenja. Vrniti se morajo nazaj v šolo. Egalitarno odmerjenih vrtov namreč ne obdelujejo vsak zase, ne torej po slovensko (gredice, ograje ipd.), ampak vsi skupaj, kolektivno in organizirano – tega skupnega delovanja, soodločanja in soodgovarjanja, pa se morajo šele naučiti, kar pomeni, da se morajo znebiti starih miselnih vzorcev, starih navad, starih virusov, sebičnosti, smrtnih grehov (sla po dobičku) in tiste tipične skušnjave, da bi se prelevili v posestnike. Da jim je treba pri tem postavljati stroga pravila, da jih je treba kaznovati in da jim je treba zavest vbijati, ne preseneča – tega, da imajo skupne interese, so se odvadili. In ko ugotovijo, da imajo skupne interese, da skupno dobro vendarle tudi obrodi in da se jim družba lepo poda, so šokirani. Reči, ki so bile še včeraj samoumevne, so danes čudež. Manjka le podatek, koga so vsi ti vrtičkarji volili na zadnjih volitvah – in koga bodo volili na prihodnjih?

(Kinodvor; YouTube)