Nunzio Scarano, Don 500 €

Celo v Italiji so takšna zaslišanja redka. Na eni strani je sedel Nello Rossi, izkušeni državni tožilec, ki pogosto vodi preiskave proti mafiji. Nasproti mu je sedel monsignor Nunzio Scarano, duhovnik iz Vatikana, ki je bil papežev finančnik.

Lani poleti so ga priprli in odtlej italijansko pravosodje postopno spoznava denarne posle Svetega sedeža. Papeževim upravljavcem premoženja so ponujali številne ugodnosti, je Scarano razkril med zaslišanjem – ponujale so jim jih banke, ki so želele poslovati s kurijo. Državni tožilec ni odnehal; zanimalo ga je, ali dostojanstvenik lahko katero navede.

Duhovnik, ki je zaradi ljubezni do 500-evrskih bankovcev dobil vzdevek Don 500, se ni dolgo obotavljal. »Potovanja, križarjenja, hoteli s petimi zvezdicami, masaže in tako dalje,« je našteval. Njemu osebno so med obiskom v Švici ponudili pet tisoč frankov gotovine. Seveda jih je zavrnil.

V kratkem bodo začeli zasliševati priče, ki bi lahko kurijo spravile v resno zadrego. To bo odločilni del postopka proti prelatu. Gre za pranje denarja, korupcijo – in ugled Vatikana. Papež Frančišek bi rad ustvaril novo javno podobo cerkve, in sicer podobo skromnosti. Ta pa izključuje sumljive denarne posle.

Živčnost v cerkveni državi je vse očitnejša. Preiskava državnega tožilca Rossija ni osredotočena na vatikansko banko, katere sloves je po številnih aferah tako ali tako uničen, temveč na več milijard vredno ustanovo, ki je bila do prijetja Nunzia Scarana skoraj neznana: to je Uprava za premoženje Svetega sedeža (Amministrazione del Patrimonio della Sede Apostolica oziroma s kratico Apsa).

V Salernu ima prelat Scarano stanovanje z desetimi sobami v dveh nadstropjih. Znan je kot ljubitelj umetnosti in loči drag šampanjec od manj dragega.

Diskretnost v Apsi jemljejo še resneje kot v vatikanski banki. Sodelavci delajo z anonimnimi tekočimi računi, denar se prenaša prek švicarskih hčerinskih podjetij ob Ženevskem jezeru. Duhovniki iz Apse, molčeči upravljavci skladov za zavarovanje pred tveganjem, trimestne milijonske zneske vlagajo na kapitalskih trgih. Nepremičninsko premoženje Apse pa je še precej večje.

Uprava je kot akterka tako rekoč neopazna, zato je zanimiva za tajne finančne transakcije klera, očitno pa tudi za izbrane stranke iz italijanskega gospodarstva in sveta visokih financ, ki cenijo skrite poti za svoj denar.

Monsignor Scarano je bil kot bančnik, ki je deloval tajno, popoln za takšne naloge. Posla se je učil v Banci d’America e d’Italia, denarni ustanovi, ki jo je kasneje prevzela Deutsche Bank. Duhovniško posvečenje je prejel šele pri 35 letih in svoje finančno znanje je takrat ponudil Svetemu sedežu.

Posvetnim užitkom se očitno ni odrekel niti, ko je postal prelat. V rojstnem Salernu na jugu Italije ima v palači poleg stolnice stanovanje z desetimi sobami v dveh nadstropjih. Znan je kot ljubitelj umetnosti in loči drag šampanjec od manj dragega. Je dobrodošel gost pri bogatih ladjarskih družinah v Salernu in pri severnoitalijanskem Fiatovem klanu Agnelli.

Ljubezen do razkošja bi dušebrižniku utegnila prinesti pogubo. Rimske preiskovalce je zbodlo v oči, da živi prerazkošno za nekoga s plačo prelata. Domnevali so, da je eden od vodilnih ljudi v Apsi soudeležen v tajnih denarnih poslih. Prisluškovali so telefonskim pogovorom in tako izvedeli, da je Scarano za ladjarske prijatelje iz Salerna želel urediti prenos 20 milijonov evrov iz Švice v Italijo, in sicer menda za provizijo v višini poltretjega milijona evrov.

Med zaslišanjem nekaj tednov po priprtju je priznal prijateljsko uslugo, vendar zanikal, da bi zanjo zahteval provizijo. Zanimivejše je bilo tisto, kar je o poslovanju svojega cerkvenega delodajalca povedal državnim tožilcem in finančni policiji: zapisnik z njegovega zaslišanja, dolg 146 strani, se bere kot scenarij za gospodarsko kriminalko v italijanščini.

Nenavaden vrhunec je zgodba z zlatimi palicami, ki naj bi jih iz Vatikana menda nameravali spraviti v zabojih z zelenjavo. Neki poslovni partner naj bi bil po naključju priča temu dogodku, ko je s prelatom stal pred zgradbo Uprave za premoženje Svetega sedeža. Pred njunimi očmi je parkiral dostavnik z vatikansko registrsko tablico, je poslovnež povedal preiskovalcem. Med zaboji za zelenjavo je videl na pol odprto torbo, polno zlata.

Tudi Scarano se je spomnil tega dogodka iz poletja 2012. Na parkirišču pred Apso je v neki torbi videl nekaj »bleščečega«. »So bile to zlate palice?« je vprašal državni tožilec Rossi. »Da.« Duhovnik ni želel ali ni mogel povedati, kaj se je nato zgodilo z dragocenim tovorom. Priznal je le, da so Apostolsko upravo za premoženje izkoriščali za posle, ki so se mu »zdeli res vse prej kot korektni«.

V vatikanskem črnem fondu naj bi bil po Scaranovih navedbah na voljo likvidni kapital 600 ali 700 milijonov evrov – to so bila sredstva, ki so krožila po svetu. Kurija naj bi bila lastnica delnic Nestleja in drugih koncernov, špekulirala pa je menda tudi z obveznicami in drugimi finančnimi produkti.

Od takšnih poslov ni imel dobička le Vatikan, temveč tudi zasebniki – ti naj bi po Scaranovih besedah lahko uporabljali »nekatere interne strukture« uprave za premoženje. Nekateri kardinali, vodilni v Apsi in drugi posebni prijatelji so imeli interne številke računov, je povedal duhovnik – in on bo že vedel, saj je 20 let delal v Apsinem oddelku za posebne naloge, ki je med drugim upravljal tudi takšne račune.

Najboljše stranke Vatikana so tako lahko diskretno prenašale denar v tujino, tudi če je bil vprašljivega izvora. V mednarodnem bančnem prometu se je spremenil v sredstva vatikanske uprave za premoženje. Takšnih računov naj bi bilo odprtih okoli sto, a so večino doslej seveda zaprli. Sistem tajnih računov naj bi si bil zamislil eden nekdanjih šefov. Ko je Scarano izvedel za to, je takoj obvestil vodstvo Vatikana, je zatrdil preiskovalcem, vendar so mu rekli, da ne sme z nikomer govoriti o tem in da mora ostati tiho, ker naj bi bili že sprejeli vse potrebne ukrepe.

Kakorkoli že, v javnost ni prišlo nič. A tako je bilo že v času papeža Pija XI., ki je leta 1929 odprl črni fond pod imenom »posebna uprava Svetega sedeža«, da bi skrbel za znaten denarni blagoslov – italijanski diktator Benito Mussolini mu je takrat kot odškodnino za leta 1870 izgubljena italijanska vatikanska ozemlja plačal 1,75 milijarde lir odškodnine. Papež je vse zaupal nekemu bančniku, ta pa je nemudoma prepovedal vsakršno vmešavanje in nadzor: verska prepričanja ne bi smela nikogar ovirati pri denarnih poslih.

Sled denarja vodi iz Rima do nevpadljivega, majhnega podjetja ob Ženevskem jezeru. Profima ima skoraj 90-letno zgodovino in ves čas sodeluje s Svetim sedežem.

Sled denarja vodi iz Rima do nevpadljivega, majhnega podjetja ob Ženevskem jezeru. Profima ima skoraj 90-letno zgodovino in ravno toliko časa že poslovno sodeluje s Svetim sedežem. Že od konca dvajsetih let upravlja del odškodnine, ki jo je Vatikanu namenil Mussolini. Švicarski denarni sklad se je z leti hitro množil. Profima je vlagala predvsem v nepremičnine, je razložil nekdanji finančnik v Apsi Scarano. Podrobnosti mu niso znane, saj se je o poslih s Profimo vedno govorilo le na najvišji ravni.

Za zdaj ostajajo nejasni tudi borzni posli Svetega sedeža. Vatikan je vrednostne papirje pogosto imel v lasti posredno, prek slamnatih mož. Neredko se samo domneva, da je bila kurija dejanska lastnica večjih svežnjev delnic – če je recimo kateri od papeževih zaupnikov prišel v nadzorni odbor kakega podjetja.

Preiskovalci morajo še ugotoviti, v kolikšnem obsegu se je ta praksa ohranila do danes. Tudi kurija si zdaj prizadeva, da bi se to razčistilo. Papež je razširil pristojnosti vatikanskega finančnega nadzora, tako da je zdaj vanj zajeta tudi Apsa. »Nekatere posle trenutno preverjamo z interno preiskavo,« je povedal predstavnik Vatikana. To pa je tudi ves komentar te države. Papeževi finančni preiskovalci se nameravajo osredotočiti na oddelek za posebne naloge, v katerem je bil zaposlen tudi Scarano.

Vrnitev prelata na staro delovno mesto se ne zdi verjetna. Od oktobra je monsignor omejen na svoje stanovanje v palači v Salernu, saj je v hišnem priporu in čaka na konec postopka, ki so ga sprožili proti njemu.