TV komentar / Slovenska kakovost

V zadnjih tednih je bilo o mini seriji Življenja Tomaža Kajzerja, ki jo vrti nacionalka, prelitega že kar nekaj digitalnega in tiskarskega črnila, kar je za slovensko nadaljevanko že samo po sebi uspeh. Že dolgo ni bila kakšna domača televizijska produkcija tako pričakovana in toliko ocenjevana, običajno o njej sploh ni bilo vredno izgubljati besed.

Vse misli okoli Življenj bi lahko strnili v eno samo: ni slabo za slovensko nadaljevanko. Kot da je slovenska nadaljevanka poseben žanr, sam po sebi obsojen na televizijsko neaktualnost in negledljivost. V takšnem vzdušju so Življenja Tomaža Kajzerja svež veter, ki pa mu še ni uspelo narediti resnejšega prepiha.

Elementov, ki serijo delajo za slovenske razmere nadpovprečno, ni malo. Scenografiji, kostumografiji, glasbi in fotografiji ni kaj očitati, slednja je celo vrhunska. A medtem ko se kamera ljubi z Ljubljano, v oči bodejo scenaristične pomanjkljivosti in klišeji plešejo svoj joie de vivre. Vse skupaj deluje kot pri oglasih, kjer je oblika super, vsebina pa šepa.

Kar niti ne čudi, saj ima avtor nanizanke Peter Bratuša, ki se podpisuje kot režiser, soscenarist in producent, za sabo vsaj dvajset let kilometrine v režiji oglasov in nekaj let kilometrine v režiji kuharskih oddaj, tudi soscenaristka izhaja iz sveta oglaševanja. Tako je Kajzer v eni od epizod vrhunski kuhar, v za zdaj poslednji, šesti epizodi, pa bo kreativni direktor v oglaševalski agenciji. Vmes je učil golf, bil odvetnik, izterjevalec dolgov in davčni revizor.

Tomaž Kajzer je nekakšen superjunak, ki ima v vsaki epizodi drug poklic, kar je v času naraščajoče brezposelnosti precej drzno. O resnejši refleksiji sodobne slovenske stvarnosti pa bi ob tej nanizanki težko govorili. Življenje, ki ga prikazujejo tako oglasi kot Življenja Tomaža Kajzerja, je predvsem nerealno.

To pri televizijski nanizanki niti ne bi smelo motiti, če nas vsake toliko ne bi povsem vrglo iz tira s kakšno nebulozo. Kot na primer takrat, ko Kajzer na pokopališču kupi štiri sveče, za katere mu prodajalka zaračuna sedem evrov in pol. Lepo vas prosim, ste poskusili sedem in pol deliti s štiri?

Edina konsistentnost, ki je poleg filmske fotografije iz epizode v epizodo enako močna in predvsem povsem brezhibna, je Matija Vastl, ki pooseblja Kajzerja v vseh njegovih samozavestnih inkarnacijah. Škoda, da Kajzerjeve samozavesti Slovencem ne morejo predpisati na recept. Da se Tomaž Kajzer skriva v vsakem izmed nas, je žal le še ena od oglaševalskih floskul. To, da je nekdo lahko kdorkoli in karkoli, se lahko hitro sprevrže v to, da je v bistvu nihče in nič.