Kritika / Ivan T. Berend: Zgodovina v mojem življenju

+ + + +

Spomini na 20. stoletje.

Od tridesetih let 20. pa do prvih let 21. stoletja. Skratka žanr, ko zgodovinar piše o svojem individualnem bivanju skozi prizmo zgodovine. Profesor Berend zastavi: »Ker sem preživel hude čase, se imam za srečnejšega in bogatejšega.« Horthyjev režim, nemška okupacija, Dachau, demokracija 1945–47, komunizem, vstaja 1956, Kadarjev režim, svobodne volitve 1990, emigracija v Kalifornijo.

Avtor skozi knjigo prinaša duh časa in materialno zgodovino. Tako kot judovski otrok konec tridesetih let v šoli moli in sanja o veliki Madžarski skozi molitev, ki poveže vero v enega Boga z vstajenjem države v mejah izpred leta 1919, po vojni opisuje navdušenje nad komunistično partijo, tudi lastno slepoto ob skrb vzbujajočih oblikah terorja, nato čas partijske strahovlade, ki je presekala vezi s tujino – leta 1949 so izšle tri tuje knjige, prevodi Lenina, Stalina in Puškina –, zgodovino partijske vladavine, v njej reformno leto 1967, ko je na turistične izlete na zahod odpotovalo milijon državljanov etc.

Ker je knjiga v izhodišču avtobiografija, so pomenljive podrobnosti o avtorjevi karieri zgodovinarja. Proučeval je gospodarsko zgodovino Vzhodne Evrope med letoma 1919 in 1975, primerjal Španijo po Francovi smrti z Madžarsko po padcu komunizma, v Kadarjevem času pisal o gospodarskem čudežu avstro-ogrskih provinc, objavil knjigo o zgodovini Srednje in Vzhodne Evrope med obema vojnama … Ko torej Berend pripoveduje o zgodovini, to počne skozi neprestane primerjave, kaj se je sočasno dogajalo na drugem koncu Evrope. Vsekakor ilustrativen pristop.

Iz spominov pa zeva slepa pega; mož, ki je sodeloval v protisovjetski vstaji 1956, je imel nenavadno lepo in brezskrbno akademsko kariero, bil celo predsednik mad-

žarske akademije znanosti in umetnosti, pa o svojem navdušujočem obratu do Janosa Kadarja, ki je dal umoriti voditelja Imreja Nagya, ne spregovori.