Kitajska in Japonska vse bliže vojni?

Henry Kissinger vidi razmere v Aziji kot zelo podobne razmeram v 19. stoletju, ko je Balkan nenadoma postal “sod smodnika,” k zaostrovanju pa vse bolj prispevajo tudi mediji

Nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger je te dni izrekel opozorilo, ki so ga v številnih medijih spregledali. Kissinger je namreč dejal, da postaja “vojna med Kitajsko in Japonsko vse bolj verjetna”. Ker so incidenti med Japonsko in Kitajsko že vsakodnevni pojav se je opozorilo poniknilo med poročila o drugih, bolj aktualnih kriznih žariščih v svetu. Opozorilo pa je kljub temu na mestu.

Napetosti med Kitajsko in Japonsko so sicer res postale že dokaj običajne in niti en incident še vedno ni privedel do kakšnega večjega problema. Tudi prisotnost ladjevja ZDA v regiji in zavezniški odnosi med ZDA in Japonsko zagotovo vplivajo kot faktor stabilizacije, ki preprečuje preraščanje sporov glede pristojnosti v večje napetosti. Kljub temu pa cela vrsta potez obeh strani ter njunih sosed in zaveznikov kaže, da je položaj iz dneva v dan vse nevarnejši. “Azija je danes  na istem kot Evropa v 19. stoletju in vojaški spopad ni izključen. Mi pa moramo doseči, da nobena stran pri reševanju sporov ne bi uporabila orožja,” je dejal Kissinger.

V okviru Münchenske varnostne konference je pred Kissingerjem tudi Fu Ying, predsednica odbora za zunanje zadeve kitajskega kongresa, dejala, da so odnosi Kitajske z Japonsko “najverjetneje najslabši” in to zaradi ozemeljskega spora za otoke in ustanovitvi posebnega kitajskega zračnega nadzornega območja, ki se prekriva s podobnimi območji Japonske in drugih držav. Odnosi so se ponovno ohladili tudi potem, ko je japonski premier Shinzo Abe obiskal svetišče Jasukuni, v katerem je pokopanih tudi štirinajst japonskih vojnih zločincev. Fu Yu je zato Japonsko obtožila zaradi “zanikanja zgodovine” in zavračanja priznanja, da je bila Japonska med drugo svetovno vojno kot agresor odgovorna za številne zločine. Ob tem imajo z nekaterimi na Japonskem težave celo ZDA. Nedavno na novo postavljeni direktor Japonske radiotelevizije Naoki Hjakuta namreč izzval plaz negativnih odzivov z izjavo, da so Američani po vojni organizirali sojenja japonskim zločincem samo zato, da bi da bi prikrili svoje zločine, vključno z bombardiranjem Hirošime in Nagasakija ter napade z zažigalnimi bombami na Tokijo. Hjakuta je ob tem tudi zatrdil, da se masaker v Nanjingu, kjer naj bi japonski vojaki pobili okoli 300 000 kitajskih vojakov in civilistov - nikoli ni zgodil.

Ob tem je novi direktor eden od najtesnejših sodelavcev japonskega premierja Shinzo Abeja. Že pred tem je predsednik upravnega odbora HNK Katsuto Momi izzval podobno ogorčenje, ko je dejal, da je bilo množično posiljevanje ujetih žena v taboriščih nekaj povsem običajnega in da so takšne “ženske za zadovoljstvo” poznali tudi v dugih državah. Po oceni Jeffa Kingstona, profesorja azijskih študij na univerzi Temple v Tokiju so vsi omenjeni sodelavci Abejevi prijatelji, ki “se strinjajo z njegovimi revizionističnimi pogledi, sedaj pa jih postavlja na pomembne položaje, da bi Japonsko prikazal kot “žrtev druge svetovne vojne”. Vendar pa ne vidi, da ti desničarski revizionisti ne bodo prepričali niti mnoge v Japonski in prav tako ne izven Japonske. Naredili pa bodo velik diplomatski problem.

Medtem pa napetosti, ki s v zadnjem času eskalirale predvsem zaradi ozemeljskega spora glede otokov Senkaku oziroma Diaoju še naprej naraščajo. Japonska se vse bolj približuje točki, ko bo dejansko odpravila določila svoje pacifistične ustave, ki ji dovoljuje zgolj “samoobrambne sile”. Japonski premier Abe je v zadnjem času sprejel vrsto ukrepov, ki so vzbudili pozornost v Kitajski. Najprej je z monetarnimi ukrepi okrepil gospodarstvo, nato pa je bistveno povečal obrambni proračun. Japonska je nato kupila napredne sisteme orožja od ZDA in spremenila svojo vojaško doktrino. Sledili so ukrepi za omejevanje svobode govora in zbiranja, uvedba ostrih omejitev za delo novinarjev in objavo zaupnih dokumentov, povečanje izvoza japonskega orožja, ustanovitev posebne nacionalne varnostne agencije podobne ameriški NSA in sprememba zgodovinskih vsebin v knjigah, ki jih uporabljajo v japonskih šolah. S posebnim odlokom so v učne knjige nedavno vrisali celo japonsko “lastništvo” nad otoki, glede katerih je Japonska v sporu s Kitajsko. Kmalu naj bi Japonska celo razveljavila “mirovniški” 9. člen svoje ustave, uradno zato, da bi bodo japonski vojaki lahko sodelovali v različnih misijah v tujini skupaj z ZDA. Vse to v ZDA v glavnem spremljajo z odobravanjem, saj tudi ZDA svoje sile vse bolj selijo na področje Azije.

K zaostrovanju napetosti pa prispeva tudi dejavnost znotraj Kitajske, ki na prvi pogled ni opazna za opazovalce izven Kitajske – gre za program kitajske nacionalne televizije. Na kitajski javni televiziji namreč že dolga leta prevladujejo serije in filmi, v katerih “japonski agresorji” neprestano nastopajo v najslabši mogoči luči. V eni od njih z naslovom “Protijaponski Vitez” kitajski kung-fu borec z nadnaravnimi močmi kar z golimi rokami “seka” in ubija trume japonskih napadalcev. To pa je samo eden od podobnih filmov, katerih tematika je japonska agresija in invazija iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Zelo popularni so tudi jugoslovanski partizanski filmi, predvsem Odpisani in V. Znano je, da je srbski igralec Bata Živojinović na Kitajskem eden od najbolj popularnih tujih igralcev. In čeprav je na Kitajskem prepovedano izrekati karkoli, kar bi vzbujalo versko ali nacionalno nestrpnost, je po podatkih časnika Southern Weekly samo v letu 2012 na Kitajskem predvajanih več kot 70 »protijaponskih« TV serij. Marca leta 2013 so v studijih Hengdian istočasno snemali kar 48 novih protijaponskih TV serij. Rezultat? Okoli 90 odstotkov vprašanih Kitajcev v raziskavi PEW ima “negativno” mnenje o Japonski. Od leta 2006 pa do danes je odstotek pozitivnih pogledov med vprašanimi Kitajci padel za 17 odtotkov. Vse to pa se dogaja v času, ko je Kitajska uspešno preizkusila prvo letalonosilko (tri pa so še v izgradnji), ko bo za vojsko porabila 148 milijad dolarjev, njena flota jedrskih podmornic pa bila lahko postala celo večja od ameriške.