Kritika / Vampirska akademija

zadržan

Pred zoro.

Če ne bi bilo Harryjev Potterjev, Iger lakote, Somrakov in drugih fantazijskih eposov, ki ciljajo »mlade odrasle« (young adults), to novo – in očitno zelo lukrativno – demografsko skupino, potem bi založništvo crknilo. Vsaj tako se zdi. Hollywood ima na zalogi dovolj specialnih efektov, rimejkov in sequelov, da bi lahko preživel tudi brez YA-fantazij, toda ker dobro vemo, da ni ničesar, od česar Hollywood ne bi hotel živeti, je tu že Vampirska akademija, posneta po prvi izmed šestih YA-fantazij, ki jih je napisala Richelle Mead, nova J. K. Rowling, nova Suzanne Collins, nova Stephenie Meyer, nova Veronica Roth.

Jasno, Vampirska akademija izgleda kot kopija Somraka, le da so tu vsi vampirji. Ločijo se le v stopnji – nekateri so neumrljivi (in zato zlobni, krvoločni, »strigojski«), drugi pa umrljivi (in zato dobri, plemeniti, »morojski«), tako da nujno potrebujejo varuhe. Rose Hathaway (Zoey Deutch), paranormalna darkerka (»dampirka«), ki pije le krvodajalsko kri, se na vampirski akademiji Svetega Vladimirja, ki izgleda kot pravoslavna večerna šola, mojstri za varuhinjo vampirske princese Vasilise Dragomir (Lucy Fry). In tu je trik: Somrak je bil v resnici le alegorija najstnice, ki se ne more odločiti, ali naj izgubi nedolžnost (lahko umreš! postaneš pošast!), Vampirska akademija pa je le – napol pečena, prednajstniško zaobljena, gimnazijsko odigrana, pogrebniško kostumirana – alegorija najstnice, ki se ne more odločiti, ali naj nedolžnost izgubi s fantom ali punco. Toda že sama vampirska ikonografija, ki je vedno daleč od prikimavanja heterosek-

sualnosti, nam povsem jasno signalizira, na čigavi strani je njeno srce. Pa vendar se mora odločiti v temi – da ne izve mama!