Kritika / Rudi Podržaj: Simonove priče

+ + +

Iz teme v luč

Roman ima izrazito cezuro, po nekoliko črno-belem in manihejskem, tipiziranem prikazovanju Simona, nadvse problematičnega mulca in osnovnošolskega(!) repetenta, se sprevrne v smer rešitve, v smer odraščanja. Najprej ga ugledamo kot karikirano goljufivo, zvijačno in pofukljivo bitje, ki se mu nihče ne more upreti, v drugem delu se zato nujno sooči(mo) s poskusi, ki ga spravijo k sebi, no, na nekakšno pot dozorevanja, sodelovanja, kakorkoli.

Stari oče ga postavi na trdo z delom na kmetiji, kamor gre v prekomando po nekaj hudih prekrških, s frendi recimo zaplinijo in potem zbijejo varnostnika na šoli, edinega, ki jim poskuša omejiti samovoljo, pri petnajstih se furajo z avtom in podobno. Stric mu zrežira vzhodnjaško soočenje s smrtjo, ko naj bi ob truplu z zvezanimi rokami v jami občutil predsmrtno grozo, torej nekakšno prav čuangcejevsko meditativno izkušnjo, vendar strica, to nabrkljanko praks in predsodkov vzhodnjaške ezoterike, hitro užene v kozji rog, zvijačno kot Kekec. Potem se ga lotita še punca, ki začuti močan poriv svetega in se odloči za med nune, in psihologinja, zaprisežena jungovka, ki mu daje risati mandale in zna molčati, kadar je treba – takrat se v Simonu nekaj premakne. S tem se spremeni konstelacija v familiji in kar naenkrat je oče tisti, ki mora razčistiti stvari, ki mora očistiti družinsko deblo, na katero se je obesilo vse od povojnih likvidacij do posilstev.

Simonove priče so nekoliko shematične in v karakterizaciji premočrtne, osebe so uniformirane, vojaki v službi avtorjeve ideje, vendar Podžaj drugače od neozemljenih ezoterikov in tistih, ki pišejo o svetlobnih bitjih in bajanjih, natančno ve, kakšni so nujni pogoji za osebnostno rast; predvsem kriza. Pri popisih mejnih stanj, pri katerih odhajajoče prepušča prostor novemu, je dovolj sugestiven, vidimo, da ne gre za pisanje knjige iz knjig. Enako udaren je pri analizi stanja – Simon je problematičen, ker ni nikogar, ki bi se mu postavil po robu – ali bi se sploh hotel, nikogar, ki bi odigral avtoriteto. Je žrtev koruptivnosti starejših, ki hočejo pred njim mir in udobje, zato provocira mejo, ki se mu je nihče ne upa zarisati. Roman je izpisan kot izpoved dvanajstih pričevalcev, ki v Simona seveda vedno projicirajo sebe, pa vendar že z izbiro – od najbolj nevedne, zavedene in egoistične babice do psihologinje – nakazujejo notranjo dinamiko, ki patologijo poganja z individualne na družinsko raven. Konča se kandidovsko, v stilu, obdelujmo svoj vrt, ker zemlja vse ven potegne, kritika sodobnosti se v tako zastavljeni zgodbi nujno zvrne v retradicionalizacijo.