Bosna / »Bosanska pomlad«

Peti februar bi bil v Tuzli lahko čisto navaden protestniški dan in tistega dne nihče ni pričakoval nič takega, česar še ni bil videl v dan za dnem ponavljajočih se časopisnih poročilih o lačnih delavcih in oblasti, ki zanje ne kaže prav nikakršnega zanimanja. Že leta se nezadovoljni delavci olastninjenih in propadlih tuzelskih tovarn zbirajo pred poslopjem administracije Tuzelskega kantona. V nebotičniku, na katerega pročelju še vedno piše Soda So – tako se je, če se izrazimo v jeziku današnjega časa, imenoval eden od najmogočnejših koncernov v severovzhodni Bosni –, so se menjavali premieri in ministri, pod njihovimi okni pa so se v neenakomernih časovnih presledkih zbirali nekdanji neposredni proizvajalci, povojni odvisniki od socialne pomoči brez vsakršne prihodnosti in s še nižjimi prejemki. Enkrat so bili to kovinarji, drugič čevljarji, kemiki, delavci iz te ali one panoge ... Včasih je predstavnike demonstrantov sprejel sam predsednik vlade, včasih pristojni minister, dogovorili so se za ustanovitev komisije, ki naj bi preučila razmere in pretehtala, kak-