Kritika / Robert Lustig: Mastna laž: grenka resnica o sladkorju

+ + + +

Ameriški endokrinolog o pogubnih posledicah industrijske prehrane.

Avtor gradi na številkah: leta 2001 je bilo v ZDA šest milijonov predebelih ljudi, v desetletju pa se je ta številka povzpela na 20 milijonov. To ni več naključje, tudi ne sedeči življenjski stil.

To je zmaga inzulina – ki naroča telesu, naj energijo skladišči – nad hormonom leptinom, ki naroča možganom, naj energijo pokurijo. Preprosto, gre za vprašanje, zakaj sodobno bivanje vodi v destrukcijo telesa, ki se kaže skozi infarkte, povišan tlak, diabetes etc. Medtem ko klasična ekoliteratura zagovarja iz sebe prvinski odnos do bivanja, Lustig izhaja iz medicinskih spoznanj delovanja človeškega telesa, vključujoč tudi epigenetiko, s katerimi pokaže, kako deluje prehranska industrija, ki iz svojih kupcev ustvarja zasvojence, katerih zdravje plačuje fatalno ceno. A obširne argumentacije skozi jezik hladne ironije ne napelje na set receptov. Njegov odgovor je radikalen: vsakodnevno izdatno gibanje, nepredelana hrana, veselje do kuhanja in dramatična sprememba prioritet. Ni prvi, tudi ne poseže na področje ekopsihologije, drugih oblik socialnega druženja, še manj prepričuje bralca, naj mu sledi. Preprosto napiše vodnik metabolizma v vsej njegovi destruktivnosti s poudarki na trikih, s katerimi industrija lovi na sladkarije.

Knjigo bi lahko uvrstili med nepolitični ekomarksizem, v katerem posamezniki ne prestopijo med revolucionarje, ki bi spreminjali svetovni red, se borili s korporacijami, protestirali po ulicah, ampak enostavno vsak zase utirajo paralelni način bivanja. Toda tudi kot tak je revolucionaren, saj ne sprejema drobnih sprememb vladajočih ideologij, ampak gradi na totalnem prelomu z obstoječimi praksami, ki obsega tudi konec verovanja v modrost državnih institucij. Ergo – človek, vzemi usodo v svoje roke.