Načrtovano "dogajanje ljudstva"

Demonstranti v Venezueli, ki zahtevajo odstop državnega vodstva, se očitno vse bolj zgledujejo po "ukrajinskem modelu". Vse več demonstrantov nosi maske in policiste obmetava z molotovkami , stalnica pa so postale tudi blokade glavnih cest v Caracasu. Narašča tudi število žrtev, po zadnjih podatkih naj bi od začetka protestov umrlo že 13 ljudi. Ob Ukrajini in Siriji je Venezuela namreč že tretja država, kjer ameriška administracija spremembo oblasti vidi kot izjemno pomemben cilj svoje zunanjepolitične strategije.

Težava opozicije je v tem, da so v opozicijski Koaliciji za demokratično enotnost (MUD) venezuelski oligarhi, ki so v času pred nastopom Huga Chaveza državo razumeli kot svojo osebno lastnino. To je bil čas, ko je več kot 80 odstotkov državljanov živelo pod pragom revščine. Z vzponom Huga Chaveza so se naftni dobički iz nacionalizirane naftne industrije pričeli prelivati proti najnižjim slojem, ki so ob dvigu življenjskega standarda prvič dobili možnost brezplačnega dostopa do boljšega šolanja in do zdravstvene oskrbe.

Leopoldo Lopez, eden od voditeljev sedanje venezuelske opozicije je bil najpomembnejša oseba protivladnih protestov pred palačo Miraflores že leta 2002, ki so bile uvod v državni udar. Po teh dogodkih so bili razkriti podatki o tem, da so opozicijski voditelji organizirali namerno ubijanje demonstrantov. Leopoldo Lopez, Henrique Capriles ter Maria Corina Machado, trije voditelji venezuelske opozicije so tudi tesni zavezniki Pedra Carmone, bogataša, ki se je leta 2002, ob Chavezovi ugrabitvi in poskusu državnega udara razglasil za diktatorja. Lopez in Machadova sta podpisala znameniti "dekret Carmona", s katerim so bile začasno razpuščene vse venezuelske demokratične institucije. Vsi trije opozicijski voditelji so stalni prejemniki sredstev ameriškega US National Endowment for Democracy (NED) , Mednarodnega republikanskega inštituta (IRI) in Nacionalnega demokratičnega inštituta (NDI). V zadnjih desetih leti so ameriške agencije USAID in Urad za tranzicijske iniciative (OTI) opozicijskim skupinam v Caracasu nakazale najmanj 100 milijonov dolarjev. Tretjina denarja se uporablja za "treninge političnega aktivizma" med študenti. Kljub temu je leta 2012 Chavezov naslednik Maduro Henriqueja Caprilesa premagal z 11 odstotki prednosti.

Ni seveda prvič, da prihaja do protestov zoper vladavino Nicolasa Madura - do protestov opozicije je prišlo že aprila leta 2013, po izvoliti Nicolasa Madura za predsednika, ki je nasledil Huga Chaveza, ostrega kritika politike ZDA. Chavez je bil za predsednika izvoljen leta 1998 in je v Venezueli vladal do smrti leta 2013. Tudi Chavez sam je bil leta 2002 za nekaj časa odstranjen z oblasti v pravem puču, ki so ga takoj pozdravile ZDA. Čeprav je bil Hugo Chavez demokratično izvoljen predsednik, je večina ameriških medijev Chaveza takoj pričela imenovati "odstavljeni predsednik" ter "diktator" ki naj bi bil odgovoren za smrti demonstrantov, za katere se je pozneje ugotovilo, da so jih plačani ostrostrelci - pobili po nalogu opozicije. Kljub temu se je prevrat končal z osvoboditvijo Chaveza, zaradi upora in demonstracij nekaj milijonov Chavezovih podpornikov. Vendar je v tem času eden od storilcev, Héctor Ramírez Pérez, obrambni minister dvodnevne pučistične vlade s činom viceadmirala dejal, da vojski in mornarici "ni bilo potrebno izstreliti niti enega strela", ker imajo "pomembno orožje in to so mediji."

Nato se je vlada Venezuele znašla pod pritiskom generalne stavke v naftni industriji (PDVSA), kjer je 18 000 delavcev po ukazih nadrejenih sabotiralo instalacije in povzročilo za okoli 20 milijonov dolarjev škode. Na koncu se je bes ljudi obrnil zoper stavkajoče, Chavez pa je znova zmagal na volitvah.

Kljub temu dokumenti dokazujejo, da so v ozadju upora v Venezueli zelo pogosto ameriške organizacije. Dokument iz novembra leta 2013 kaže, da je ameriška USAID sodelovala z venezuelskimi opozicijskimi voditelji in kolumbijsko vlado pri destabilizaciji Venezuele. Dokument je objavila novinarka Ela Golinger, tretja "taktika" za rušenje vlade pa predvideva naslednje: "Vzdržujte in povečajte sabotaže, ki vplivajo na javne usluge, še posebej na električni sistem, zaradi česar bo nato zaradi nesposobnosti in nemarnosti obtožena vlada." In, kakor po naključju je med enim od govorov predsednika Venezuele Nicolasa Madura prišlo do izpada električne energije, ki je trajal več ur. Maduro je zatrdil, da je šlo za dejanje "sabotaže." Pomembno pa je tudi nadaljevanje dokumenta USAID: “Kadarkoli je le mogoče, naj nasilje privede do smrti in poškodb. Vzpodbujajte gladovne stavke, ki naj trajajo veliko dni, množične mobilizacije, probleme na univerzah in drugih področjih, ki spadajo med državne institucije."  

To seveda ne pomeni, da je sedanja venezuelska vlada brez napak - nasprotno, z nekaterimi potezami je zagotovo odgovorna tudi za visoko inflacijo v državi in celo za pomanjkanje blaga, ki ga morajo nato trgovci na podlagi državnih dekretov prodajati po cenah, ki jih predpisuje oblast. Novi državni ukrepi in zmanjšanje vrednosti bolivarja v začetku februarja so bili zato neposreden povod za sedanje proteste. Vendar je bil položaj v Venezueli zapleten tudi zaradi posledic svetovne ekonomske krize. Inflacija v Venezueli je bila na primer veliko višja v časih pred "socialistično revolucijo."

Prav tako je res, da država za promocijo svojih stališč uporablja državne medije. Vendar je to ravnanje daleč od medijske diktature, o kateri poročajo večinoma zahodni mediji. Tudi po oceni Carterjevega centra je večina medijev v Venezueli svobodnih, na številnih vplivnih zasebnih televizijah pa ima opozicija veliko prostora za lastno promocijo. Ob tem nekateri mediji pri poročanju iz Venezuele uporabljajo tudi neetične trike, tako da na primer slike protestov v podporo vladi prikazujejo kot proteste zoper vlado. Ne glede na to pa je očitno, da večina v Venezueli ne podpira glasnih protestov manjšine, za katero stojijo nekateri največji bogataši Venezuele. Venezuelska vlada trdi, da se za demonstracijami skrivajo ameriške organizacije, ki želijo tako ali drugače doseči prevrat v državi in namestiti "prijateljsko" vlado. Osnovne zahteve ljudi so seveda splošno sprejemljive - boj proti korupciji, inflaciji in pomanjkanju blaga.

Padec vlade v Venezueli "s pomočjo ulice" bi bil ugoden predvsem za ZDA, ki v Bolivarski zvezi (ALBA) in Skupnosti latinskoameriških in karibskih držav (CELAC) vidi resno nevarnost svoji dominaciji v Latinski Ameriki.