Kritika / Krogi

za

Prijateljski ogenj.

Srbski Krogi, posneti po resnični zgodbi, so presenetljivo tih film o bosanski vojni. Zibljejo se kot toplo nedeljsko popoldne, toda tu in tam sunkovito izbruhnejo – kot Joe Pesci v Dobrih fantih. In potem spet zdrsnejo v nedeljski blues.

Dogajajo se leta 2005, 12 let po strašnem “incidentu”, ki se je zgodil v Trebinju – trije srbski vojaki so do smrti pretepli svojega tovariša, prav tako srbskega vojaka, ki je skušal zaščititi muslimana. Haris (Leon Lučev), musliman, ki ga je skušal Marko (Vuk Kostić) – umorjeni srbski vojak – zaščititi, živi zdaj v Nemčiji, Ranko (Aleksandar Berček), Markov oče, živi v Trebinju, Nebojša (Nebojša Glogovac), Markov najboljši prijatelj, sicer priča “incidenta”, je zdaj kirurg, ki živi v Beogradu, Todor (Boris Isaković), srbski vojak, ki je zagrešil “incident”, pa v Beogradu doživi hudo prometno nesrečo – in pristane na Nebojševi operacijski mizi. Naj ga Nebojša reši ali pusti umreti? In seveda: ali naj potem ubije še sebe, ker je tistega usodnega dne, ko so v Trebinju ubijali njegovega najboljšega prijatelja, le gledal – kot vsi ostali? Film preigra vse dileme (naj se maščujem ali pustim, da se koncentrični krogi izravnajo z gladino časa? je bilo Markovo dejanje junaštvo ali napaka, “proč vrženo življenje”? kdo naj sodi tistim, ki so le gledali?), toda na svoj tih način, obenem pa vprašanje, ali bodo lahko Srbi in muslimani po tej vojni še živeli skupaj, ki so ga zastavljali številni filmi o bosanski vojni, prelevi v vprašanje: ali bodo po tej vojni še lahko skupaj živeli Srbi?

(Kinodvor)