»Slovenske vstaje so vsem v velik navdih.«

Igor Štiks je pisatelj, po izobrazbi politolog, najprej pa aktivist. Z družino se je pri 15 letih iz Sarajeva moral preseliti v Zagreb. Najprej je bil literarni kritik. Nato je napisal prvo knjigo Dvorec v Romanji, dobil nagrado in odšel študirat filozofijo v Pariz. Spet je končal knjigo, tokrat Elijev stol, dobil nagrado, postal prevajan avtor po vsej Evropi, in odšel študirat v Chicago. Sledil je Edinbourgh in razpetost med Sarajevom, Zagrebom in danes še Beogradom. S hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom sta zadnja leta redno organizirala festival Subversive v Zagrebu, že leta 2010 pa napisala esej Pravica do upora – uvod v anatomijo državljanske nepokorščine. Je eden glavnih levičarskih mislecev na področju bivše Jugoslavije. Upor v Bosni in Hercegovini je spremljal iz Sarajeva, svojega rojstnega mesta.

Že več kot štirinajst dni državljani po vsej Bosni in Hercegovini protestirajo in pripravljajo plenume ter skušajo tako pritisniti na oblast oziroma jo prisiliti, da bi začela opravljati svoje delo. To, kar se dogaja, nekateri razglašajo za pravi čudež. V Sarajevu ste bili na protestih, udeležili ste se plenumov, ves čas ste v stiku z ljudmi v Tuzli in v nekaterih drugih mestih. Lahko poskusite pojasniti, kaj se dogaja v Bosni in koliko bi to, kar se dogaja, dejansko utegnilo spremeniti tukajšnjo stvarnost?

Menim, da ti protesti pomenijo spremembo paradigme, politične in tudi družbene, ne samo v BiH, ampak v vsej regiji, to pa bo pomembna lekcija za druge države v Evropi. Protesti so izključno posledica kapitalistične tranzicije v BiH. Prinesli so zelo izvirno obliko samoorganiziranja – državljanske skupščine ali plenume. Ko rečem izvirna oblika, mislim nekaj, česar ne vidimo niti v tako imenovanih razvitih evropskih državah. Gre za model, kakršnega so na primer uporabili v mehiški pokrajini Oaxaca leta 2006 ali med zapatističnimi vstajami, na protestih od Wall Streeta do Taksima pa se ta model ni pojavil na tak način. Čeprav so na Wall Streetu in na trgu Sintagma v Atenah imeli »odprti mikrofon«, so šli ljudje v Bosni še precej dlje. Državljani so se sami odločili pripraviti plenume, skupščine, na katerih so neposredno oblikovali zahteve in tako skušajo vplivati na izvršno oblast in sočasno pravzaprav delovati na širši socialni ravni. Ti protesti potekajo v BiH, državi, kjer se kaj takega po mnenju tistih, ki so leta 1995 sklenili mirovni sporazum, ne bi smelo nikoli zgoditi. Državljanom naj bi onemogočili neposreden dostop do javnega in političnega, za pacificiranje razmer pa naj bi poskrbeli politične elite in civilni sektor, ki je bil v glavnem odvisen od tujih donacij.