Odpoklic javnih funkcionarjev

Nekdanji poslanec in župan Maribora Franc Kangler mora v zapor, tako je dokončno odločilo sodišče. In ker mora v zapor za več kot šest mesecev (sedem), mu bo v skladu z zakonom (če ne bo dodatnih zapletov) prenehal mandat državnega svetnika, ki mu je še edini ostal, potem ko se mu je zgodila ulica. Kangler bo zdaj torej prvič izgubil funkcijo, ker tako določa zakon. To se ne zgodi pogosto, poleg njega in Srečka Prijatelja, ki je na podlagi zakona izgubil poslansko funkcijo, bi težko našli še koga.

Vlada Alenke Bratušek zdaj spet obljublja strožjo zakonodajo, ki naj bi uvedla več politične higiene. Gre za Program ukrepov za preprečevanje, odkrivanje in pregon korupcije, ki ga je ob odstopu predlagalo vodstvo komisije za preprečevanje korupcije. Med drugim predvideva tudi možnost odpoklica javnega funkcionarja na državni in lokalni ravni ter prepoved opravljanja javnih funkcij. Torej ukrepe, ki jih je v času lanskih protestov zahtevala množica, stranke so jih hitro vložile v zakonodajni postopek, a nazadnje niso bili sprejeti zaradi domnevno protiustavnih določil oziroma prestrogo določenih pravil o prenehanju funkcije javnega funkcionarja in omejitev pri kandidiranju zanjo.

Predvsem je bila težava v določilu, da funkcionarju, recimo poslancu, preneha mandat, »če je pravnomočno obtožen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti«. Ne bi bila potrebna pravnomočna obsodilna sodba, dovolj bi bila že obtožba, kar bi recimo prišlo v poštev pri Janezu Janši, ki je obtožen že od avgusta 2010, pravnomočno obsojen pa (še) ne.

Zdaj KPK predlaga korak nazaj, vlada pa se strinja z njim. In sicer, da bi bila primeren razlog za odpoklic javnega funkcionarja oziroma prepoved opravljanja funkcije »pravnomočna obsodba«. Vlada govori o odpoklicu, čeprav ima s tem verjetno v mislih prenehanje funkcije po zakonu, kadar so izpolnjeni nekateri pogoji, točneje izrečena pravnomočna kazenska obsodba. Razen pri županih, kjer je v gradivu dejansko govor o odpoklicu kot ljudski nezaupnici, s katero lahko volivci na nekakšnih predčasnih volitvah vzamejo mandat županu, ki ravna v nasprotju z zakoni, in ga dodelijo novemu.

Vse to naj bi izpeljali še do konca leta. Gotovo obstaja najširše družbeno soglasje o tem, da bi na javnih funkcijah potrebovali več politične higiene. Zdi se, da bi se zaradi številnih kazenskih postopkov ter pravnomočnih obsodb najvišjih nosilcev oblasti, ki vztrajajo na položajih, našla podpora za strožjo zakonodajo na tem področju.

A vendar. Kaj to pove o državi, ki mora v zakonodajo zapisati prepoved opravljanja političnih funkcij za ljudi, ki kršijo zakone? Kaj to pove o politikih, ki ne odstopijo s funkcije kljub dvomu o njihovi integriteti ali celo pravnomočni kazenski obsodbi? Kaj to pove o političnih strankah, ki jih kandidirajo na svojih listah? In navsezadnje, kaj pove o volivcih, ki jih volijo in podpirajo?