Abeceda kapitalizma

Evropske avtoceste so nadaljevanje oceanov z drugimi transportnimi sredstvi – poti, po katerih plujejo kontejnerji. Enega takega v italijanskem filmu TIR šofira Brane Završan, ki je menda dve leti res šofiral tovornjak, da bi se lahko čim bolje vživel v lik tovornjakarja, toda transformacija je presegla običajno logiko enkratne uporabe – v nekem smislu je namreč res postal tovornjakar. Zato tudi TIR ne izgleda kot igrani film, ampak bolj kot dokumentarec o Branetu Završanu, šoferju tovornjaka, kavboju v ožilju sodobnega globaliziranega kapitalizma, podaljšku kontejnerjev, »škatel, ki so spremenile svet«, če naj parafraziram sloviti McAulayjev doku o tem, kako je kontejner postal motor globalizacije (Škatla, ki je spremenila Veliko Britanijo).

Tovornjakarji so nekoč veljali za »zadnje romantike«. Stalno so potovali, imeli so ves čas in vso svobodo tega sveta. TIR pokaže, da je tega konec. Završana stalno preverjajo in priganjajo, stalno ga imajo na zvezi, stalno je pod pritiskom in pod nadzorom – nobene svobode, same omejitve. In ja, tudi potuje ne. Resda je stalno na poti, toda njegovega potovanja je konec v trenutku, ko krene na pot. V trenutku, ko se premakne, obtiči. Stalno je na poti, toda za potovanje nima časa. Ves svoj čas prepusti delodajalcu, pač firmi, ki ga je najela. Če ne šofira, kje počiva in čaka na to, da bo nadaljeval vožnjo – in tudi ko spi, samo čaka, da bo nadaljeval vožnjo. Z družino, ki poletne počitnice preživlja sama, je le v telefonskem stiku. Bolj neviden bi težko bil. Od njega je ostal le skajpovski avatar. Svoje življenje – s prostim časom in svobodo vred – »proda« korporaciji, s čimer postane popolna alegorija sodobne delovne sile, ki jo vse bolj povampirjeni trg dela sili v to, da delodajalcu ne prodaja zgolj svojega dela, ampak tudi svoj prosti čas, svoj dopust, svojo svobodo, svoje življenje. Stalno je v službi. Završan dobesedno – spi v službi.

TIR, veliki zmagovalec filmskega festivala v Rimu, bo eden iz dobrega ducata filmov, ki jih bo – od 13. do 20. marca v Ljubljani (Cankarjev dom) – zavrtel 16. festival dokumentarnega filma, alias FDF. Tako kot nas neposredno zadeva TIR, nas neposredno zadevajo tudi drugi dokumentarci, pa čeravno v njih ne nastopajo Slovenci.

Pandorina obljuba

Vzemite le nemškega Gospodarja vesolja, v katerem nemški bančnoinvesticijski trader Rainer Voss – nekdanji Master of the Universe – skesano pripoveduje, kako je bil nemški finančni sektor nekoč vzorno reguliran, kako so prišli Američani, kako so govorili o »swaps«, »options« in »finančnih inovacijah« (predvsem!) in kako so potem tudi v Nemčiji vse te magične finančne instrumente – vse te »finančne inovacije« – odobrili in legalizirali in s tem odprli vrata pekla.

In tako kot finančna ekonomija kmalu ni imela več nobene zveze z realno ekonomijo, tudi vsi ti finančni traderji, posredniki, špekulanti in upravljavci tveganih skladov niso imeli več nobene zveze z zunanjim svetom, saj so finančni sektor spremenili v računalniško igrico. »S pritiski na gumb so spreminjali zgodovino.«

Več ko so od njih terjali, višje so bile nagrade. Višje ko so bile nagrade, več so tvegali. Več ko so tvegali, hujše so bile katastrofe, ki so jih povzročali, toda niso jih niti opazili niti čutili, saj so živeli v svojem svetu, svojem komandnem centru, kot vojska. »Ko enkrat toliko zaslužiš, te zunanji svet ne zanima več. Ne potrebuješ ga več.« Z njim nimaš več nobenih skupnih interesov.

A po drugi strani: le kako sveta ne bi vrglo s tečajev? Še pred 20 leti je investitor delnico, ki jo je kupil, v povprečju obdržal štiri leta, potem pa jo je prodal – danes jo obdrži le 22 sekund! »Trg ne obstaja,« pravi Voss. Obstajajo le ljudje, ki špekulirajo proti Grčiji, Španiji in Portugalski. »Če bi jim rekli, naj nehajo špekulirati proti tem državam, bi bilo v trenutku vsega konec.« Zakaj ne nehajo? Ker so zaslužki teh, ki špekulirajo, preveliki, bank pa itak nikoli nič ne izuči. Zakaj ne? »Ker jih vedno takoj rešijo.« Ni bil ta zadnji šok tako hud, da bi jih moral izučiti? »Ne.« Potreben bo hujši. In to zadeva tudi nas.

Tako kot nas zadeva ameriška Pandorina obljuba, v kateri se pred vami zvrstijo fanatični ekologi, ki so se spreobrnili – nekoč so imeli jedrsko energijo za največje zlo, zdaj jo imajo za edino mogočo rešitev. Pravijo, da so padli na finto, saj so ugotovili, da so strašenje z nuklearkami prikrito oglaševale in plačevale naftne družbe, ki so obenem na veliko propagirale tudi sončno energijo, toda le zato, ker so vedele, da sončna energija ne bo nikoli zamenjala nafte, da je torej ne bo nikoli dovolj za vse.

Vsi ti pronuklearni ekologi niso brez argumentov: prvič, podnebnih sprememb ne povzročajo nuklearke, ampak fosilna goriva (jedrska energija je čistejša od premoga), drugič, sevanje je povsod, tako da ne potrebuješ nuklearke, da bi imel sevanje (na neki brazilski plaži je toliko sevanja kot v Fukušimi, ena banana je bolj radioaktivna od vode, ki priteče iz nuklearke), tretjič, zaradi onesnaženja umre vsako leto na tisoče ljudi, zaradi nukleark nobeden, četrtič, jedrski odpadki niso tak problem, ker zavzamejo malo prostora, mogoče pa jih je tudi reciklirati, petič, tega, da je jedrska energija nevarna, ne moreš ponavljati v nedogled, saj s tem na večno temo – in revščino – obsodiš vse tiste, ki jim lahko elektriko pripeljejo le nuklearke (najbolj uspevajo države, ki potrošijo največ električne energije). In tako dalje.

Slika, ki je ni

Kar nas pripelje do slovenske hudičeve alternative: nuklearka ali TEŠ6? Če bi bili naši ekologi bolj pronuklearni, potem TEŠ6 ne bi preživel niti prve noči. Ne da v Černobilu nihče ne živi (in ne da tam umirajo za rakom), Černobil po vseh teh letih še vedno izgleda tako, kot da je doživel hudo podnebno spremembo – evakuirano, postapokaliptično. Kot ghost town. Kot Phnom Penh, glavno mesto Kambodže, ko so ga leta 1975 zavzeli Rdeči kmeri – in ga potem evakuirali.

V kamboški Sliki, ki je ni, spleteni iz arhivskih posnetkov, vidite, kako so vse mestno prebivalstvo deportirali na podeželje – na prevzgojo. Kajti mesto je kužno. Tako kot civilizacija, kultura, tehnologija, znanost, tuji jeziki, Zahod, zgodovina, kapitalizem. Zato so Rdeči kmeri kompletno Kambodžo poslali v leto nič, ki je izgledalo kot orjaško koncentracijsko taborišče. Rithy Panh, režiser tega dokuja (nominiranega za tujejezičnega oskarja!), ki je potovanje v leto nič doživel na lastni koži, ne pripelje prič, ki bi podoživljale grozote Pol Potovega režima, ampak podoživljanje prepusti nemim dioramskim figuricam – to, kar se je zgodilo, je neizrekljivo.

Claude Lanzmann, sloviti francoski dokumentarist, je imel za neizrekljivo to, kar se je zgodilo med nacističnim holokavstom, toda v svoj epski deveturni dokumentarec Shoah (1985) ni spustil niti enega samega arhivskega posnetka, ampak le pričevanja tistih, ki so preživeli holokavst – kot da bi skušal tisto neizrekljivo arheološko izkopati. Ironično, leta 1975, ko so Rdeči kmeri zavzeli Phnom Penh, je v Rimu snemal pričevanje rabina Benjamina Murmelsteina, ki mu je leta 1944 v Terezinu oz. Theresienstadtu – mestu severno od Prage – pripadla vloga starešine, »marionetnega« posrednika med Židi in nacisti.

Nacisti so namreč tja deportirali Žide, samo mesto pa so potem v propagandne namene prikazovali kot letovišče, kot primer »vzornega geta«. Glejte, nič hudega jim ni! Igrajo nogomet in šah! Samoupravljajo! V Terezinu so zverinsko pobili na desettisoče Židov, toda ko je na oglede prišel danski Rdeči križ, je tudi sam Murmelstein, ki ga vidite v Poslednjem krivičniku, pomagal ustvarjati iluzijo humanističnega židovskega letovišča (»Hitlerjevega darila«), zato so številni Židje zahtevali, da mu po vojni sodijo skupaj z Adolfom Eichmannom.

Je bil Murmelstein kolaborant? Ali le pragmatik? Kdaj politika preživetja mutira v kolaboracijo? Je ta, ki preživi nacistično taborišče smrti, avtomatično sumljiv? Kar nas kakopak neposredno zadeva, če se spomnimo na Slovence, ki so po vrnitvi iz nacističnih taborišč smrti veljali za sumljive: kako bi sicer preživeli, če niso kolaborirali?

Narko kultura

Letošnji FDF bo zavrtel tudi dokumentarce o iranski najstnici, ki hoče postati astronavtka (Sepideh), državljanski vojni v Siriji (Vrnitev v Homs), avtoritarni komuni, ki jo je v sedemdesetih letih ustanovil dunajski akcionist Otto Mühl (Moja odsotna družina), priseljencih, ki jih je premamil evropski kruh (Obljubljena dežela, 727 dni brez Karama), kalifornijski univerzi Berkeley (Berkeley) in ukradenih slovenskih otrocih med II. svetovno vojno (Banditen-kinder), toda če hočete videti še več praznih mest, potem si oglejte bodisi doku Hiše za vse, v katerem so na ogled nedokončana španska mesta, ki jih je ustavil – in zamrznil, fantomiziral – pok nepremičninskega balona, tako da zdaj izgledajo kot Černobil, ali pa Narko kulturo, v kateri je na ogled mesto Juarez, ki leži ob mehiško-ameriški meji in ki ga je vojna med narkokarteli prelevila v groteskno klavnico, »Murder Capital of the World«, tako da si ljudje ne upajo več stopiti iz hiš, medtem ko so največji hit – prava senzacija – postali mikrobudžetni filmi in pesmi (narco corrido), ki čez vse plafone glorificirajo narkokulturo, bazuke, granate, mačete, kri, streljanje, dekapitacije in druge brutalnosti teh mehiških »Robinov Hoodov« (a la El Chapo).

Nič, ko kapitalizem sleče pražnja oblačila, ostane pred nami le njegova ekscesna, »slaba« plat, ki pa ga ravno poganja, toda tudi njegova »dobra« plat je le dimna zavesa. Če hočete biti konkurenčni, potrebujete izobrazbo, pravijo, toda Wagenhoferjeva Abeceda daje jasno videti in vedeti, da sodobni šolski sistem otroke le primitivizira in ustrahuje, da jih navaja le na prilagajanje, služenje in opravljanje nalog, da je potemtakem le še preslikava trga. Ali kot pravi Thomas Sattelberg, kadrovski direktor nemškega Telekoma: »Šole učijo le še kapitalizem.« Življenje reducirajo na ekonomijo. Nikoli ni alternative. Vedno obstaja le en odgovor.

16. festival dokumentarnega filma:
Fdf
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: Od 13. do 20. marca