»Bog, narod, domovina«

»Na tem kraju so leta gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli.« Ta zapis bo krasil novi domobranski spomenik, ki ga je v Grahovem pri Cerknici Nova slovenska zaveza postavila v spomin na 24. november 1943, ko sta Tomšičeva in Šercerjeva brigada napadli in uničili domobransko postojanko v cerkvi.

Dobrih devet metrov dolg in tri metre visok spomenik, ki še ni povsem končan, stoji v središču Grahovega, tik pred partizanskim znamenjem, posvečenim temu dogodku. Postavitev spomenika bo po besedah predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika stala okoli 25 tisoč evrov. Čeprav je zavod za varstvo kulturne dediščine najprej zavrnil izdajo soglasja, je po pritožbi spremenil mnenje in domobranski pomnik je od prejšnje srede legalen. Na zavodu pojasnjujejo, da so investitorju priporočili, naj se pri ’ureditvi trškega jedra Grahovega’ obravnava večje območje. S tem bi naselje pridobilo urejeno, prosto javno površino, h kateri bi sodili novo spominsko znamenje, bližnji spomenik padlim v NOB in spomenik pesniku Francetu Balantiču.

A za spravo ni veliko možnosti. Ko je lani poleti krajevna izpostava borčevske organizacije obvestila Novo slovensko zavezo o obnovitvenih delih na bližnjem spomeniku padlim borcem, je od tedanjega predsednika zaveze Antona Drobniča dobila odgovor, da spomenik slavi najhujše zločine zoper človečnost in mednarodno pravo, zato je »obnavljanje takšne počastitve in slave na občinskem zemljišču protiustavno, v nasprotju s kazenskim zakonom in odločbo ustavnega sodišča ter v nasprotju z akti Evropske unije in evropskega sodišča za človekove pravice. Zato napovedani obnovi nasprotujemo kot neprimerni in nezakoniti.«

Vprašanje pa je seveda, kaj ta odnos pomeni za spravo. Minister Uroš Grilc pravi, da nima zadržkov glede postavitve spomenika, če bo ta skladen s kulturnovarstvenim soglasjem. Osebno pa se mu »takšno postavljanje spomenikov ne zdi prav primerno, še manj koristno. Svojo polpreteklo zgodovino seveda moramo poznati oziroma spoznati, vendar skozi objektivno znanost, ne pa skozi prisvajanje zgodovinskih interpretacij in s klesanjem svojih pogledov nanjo v kamen.« Minister še dodaja, da ga ta zgodba precej spominja na tisto, ki jo sicer doživljamo ob pobudi za referendum o arhivih, »kjer gre tudi za poskus razdvajanja ljudi«.