Gole deklice v galeriji

Umetniki za predstavitev svojih del navadno požanjejo pohvale ali kritike, bolj poredko se zgodi, da jih pozovejo, naj eksponate umaknejo. Prav to se je zgodilo akademski fotografinji Arven Šakti Kralj Szomi, ki je 6. marca v Lendavi postavila razstavo Nepisane zgodbe. V fotografskem ciklu so tudi posnetki, na katerih se popolnoma goli pojavljata avtoričini odraščajoči hčerki, zato so iz lendavskega zavoda Svet mladih galerijo pozvali, naj fotografije umakne.

»Sporna se nam zdita način in kontekst, na katerega in v katerem je na razstavi prikazano otroško telo: deklice, vpete v odraslost, fotografija nagega dekliškega telesa brez obraza, vse skupaj postavljeno ob razpadajočo opekarno. Sprašujemo se, ali je bilo za izražanje umetniškega sporočila res treba uporabiti motiv nagih deklic in s tem tvegati morebitne zlorabe. V tem kontekstu smo želeli opozoriti na ranljivost otrok, nismo želeli napadati umetniške svobode,« je v imenu lendavskega zavoda Svet mladih povedala Tanja Hozjan.

Takšno tolmačenje konceptualne razstave je umetnico prizadelo. »Za človeka, ki je zdrav v duši, vloga otroške golote na fotografijah ne bo nič šokantnega, niti nenavadnega, niti žaljivega, pač del kompozicije, ki mu je všeč ali pa ne,« pravi Kralj Szomijeva. »Na fotografijah z otroško goloto bo vsak videl to, kar želi sam videti v svoji čistosti ali v svoji pokvarjenosti,« odgovarja na pomisleke, da bi se njene fotografije utegnile pojaviti v spletnih pedofilskih zbirkah. Kljub zahtevam po umiku fotografij in temeljitem premisleku, kaj storiti, se je avtorica odločila, da razstava ostane na ogled.

Glas o ’neprimernih’ fotografijah je segel tudi do Združenja proti spolnemu zlorabljanju (ZPSZ), kjer pa glede na posredovano slikovno gradivo z razstave pravijo, da elementov inkriminiranih ravnanj niso zasledili, a pri upodabljanju otrok zgolj zakonodajne meje ne smejo biti merilo sprejemljivega. »Otroška pornografija po lanzarotski konvenciji, katere zavezanka je Slovenija, je vsako gradivo, ki upodablja otroka med očitnim, resničnim ali dozdevnim spolnim dejanjem, ali vsaka upodobitev otroških spolnih organov predvsem za spolne namene,« razlaga Katja Bašič, ustanoviteljica ZPSZ, in dodaja: »Otroška golota je sama po sebi nekaj nedolžnega, vprašanje, do katere meje je sprejemljiva, je zelo široko. Za nekoga je lahko sprejemljivost otroške golote, tudi v imenu umetnosti, brezmejna. Meja pa je kljub temu jasna: kjer se dotaknemo otrokovega dostojanstva, tam se začne zloraba.«

Je bil torej odziv Sveta mladih, ki so pozvali k umiku fotografij golih deklic z razstave, upravičen? »Upoštevamo, da so bila njihova občutja, tako kot naša, najmanj na meji nelagodja. Razumemo njihova vprašanja, kaj se s takšno razstavo sporoča v zvezi z otrokovim dostojanstvom in otrokovo pravico do intimnosti. Zato na njihov odziv gledamo kot na ozaveščenost nekega dela civilne družbe,« zaključi Katja Bašič.