»Mladina naj se opraviči«

Ta teden smo v uredništvo Mladine prejeli sodbo druge stopnje v primeru Branko Grims proti Mladini. Mladino namreč zaradi objave v rubriki Mladinamit leta 2011 tožita tako poslanec SDS Branko Grims kot njegova žena Martina Dragoš Grims. V satirični rubriki smo skozi šalo zavestno in namerno vzpostavili vzporednico med propagandistom nacističnega režima dr. Goebbelsom in dr. Grimsom. Na način, ki pritiče satiri, smo pokazali, da je bil tudi dr. Goebbels družinski oče, da se je rad slikal z ženo in otroki – kar pa ne pomeni, da je zato tudi dr. Grims že pravi dr. Goebbels.

Prvič je o zadevi razsojalo Okrožno sodišče v Ljubljani in zavrnilo tako tožbo Martine Dragoš Grims kot Branka Grimsa. Če povzamemo, je sodišče v obeh izrekih zavrnilo dokaze zakoncev Grims, opozorilo, da sta zavestno izpostavljala tako sebe kot preostale člane družine, da ne moreta sama izbirati, kdaj sta javni osebi in kdaj ne, da ima medij pravico do zelo strogih primerjav, če to izhaja iz ravnanja politika kot javne osebe z javnim vplivom. Razsodbi sta bili presenetljivi, ker je Slovenija skozi sodno prakso doslej zelo trdo ščitila pravice politikov in drugih veljakov.

Zakonca Grims sta se na odločitev sodišča pritožila. Ta teden je postala javna razsodba višjega sodišča v primeru Branko Grims proti Mladini, sodbo višjega sodišča v primeru Martina Dragoš Grims še pričakujemo. Višje sodišče je sodbo okrožnega delno obrnilo.

Višje sodišče je v zadevi Branko Grims proti Mladini deloma podprlo ustavno pravico do svobode izražanja, deloma pa se je postavila na stran pravice do dobrega imena, na stran poslanca Branka Grimsa.

Sodba je neobičajna. Najprej zaradi dejstva, da se je višja sodnica poročevalka Katarina Parazajda, ki se je izmed vseh treh članov senata najbolj poglobila v primer, z zaključno ugotovitvijo sodnega senata ni strinjala. Njeno ločeno glasovanje je zapisano v sodni odločbi, kar je v slovenski sodni praksi zelo redek primer.

Še bolj nenavadna je argumentacija, s katero je višje sodišče deloma potrdilo, deloma pa zavrnilo ugotovitve nižjega, ki je poslancu Branku Grimsu v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Višje sodišče ni imelo nikakršnih težav s tem, da je Mladina primerjala politične manipulacije in ravnanje Branka Grimsa z nacističnimi, prav tako višjih sodnikov ni zmotilo, da je bila objavljena fotografije Grimsove družine med mašo na Brezjah.

Temelj za odločitev, da je Mladina prekomerno posegla v osebnostne pravice poslanca SDS, je bila le objava fotografije družine nacističnega propagandista Josepha Goebbelsa. Okrožno sodišče je sicer lani zapisalo, da je morda kritika Mladine manj očitna, če se osredotočimo samo na objavo sporne fotografije. »Vendar je tudi iz besedila nad fotografijama jasno, da se osebi primerjata v politični manipulaciji in ne morda v katerikoli drugih svojih prepričanjih ali metodah delovanja, ali celo kakšni osebnostni lastnosti ali intimnem ravnanju.« Gre torej samo za ponazoritev, primerjavo metod političnega boja, je lani reklo okrožno sodišče. Višje sodišče pa je logiko obrnilo in presodilo, da je potrebno ločeno tehtanje teksta in fotografije. Z objavo sporne fotografije naj bi bilo prekoračeno odgovorno ravnanje novinarjev.

Naj ponovimo, višje sodišče nima nikakršnih problemov s tem, da v tekstih novinarji primerjamo metode političnega boja SDS z manipulacijami nacistov, nima težav, če je objavljena fotografije z maše, izrecno zapiše, da je Branko Grims sam izpostavil družino, v člankih tudi ni prepoznalo žaljivega namena, vsebina člankov je le odziv na ravnanje Branka Grimsa. Višje sodišče se torej strinja, da primerjava političnih metod ni bila pretirana, ni nesramna, ni žaljiva, ni objektivno nedopustna. »V spornih člankih ni ničesar, kar bi pretirano in nedopustno poseglo v tožnikovo čast in dobro ime.« A ker »slika pove več kot tisoč besed«, je potrebno ločeno tehtanje slike in člankov. Zato drugačna odločitev.

Zanimivo je, da je okrožno sodišče nekajkrat eksplicitno in neposredno opozorilo, da je treba ves primer obravnavati v celoti, da je za končno odločitev potrebno proučiti vse okoliščine, tudi tisti dve, da je bil ob sporni fotografiji objavljen tekst in da je bil v isti številki Mladine objavljen uvodnik o metodah političnega boja. Pomen presojanja vseh okoliščin je večkrat poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Bolj nenavadna in za medije sporna je druga trditev višjega sodišča. Zapisali so, da naj bil temeljni namen rubrike Mladinamit »zabavanje javnosti«. Šlo naj bi za rubriko, podobno rumenemu tisku, kjer naj bi bila stopnja zaščite svobode izražanja nižja. To je nesmiselno in gre za očiten trud sodnikov, da bi spregledali namen satire. Namen satire nikoli ni bilo samo zabavanje, nasprotno, satira je delo, ki na oster in zbadljiv način prikazuje resničnost, delo in je kritika družbenih razmer – ne nazadnje je bila satira tista, ki je bila vedno ost politične kritike. Kakšen je pomen zaščite satire, so prepoznali tudi pri Svetu Evrope, kjer je v Deklaraciji o svobodi politične razprave v medijih posebej zapisano, da satira omogoča »širšo stopnjo pretiravanja in celo provokacije, dokler se javnosti ne zavaja glede dejstev«. Zakaj višje sodišče resolucije ni hotelo videti, ni jasno, zakaj ni prepoznalo družbenega pomena satire, tudi ne. Iz sklepanja, da je v duhovitih rubrikah svoboda govora manj zaščitena kot v resnih, bi lahko sklenil, da bi bila objava sporne fotografije v resnejšem delu Mladine dopustna, v Mladinamitu pa ne.

Okrožno sodišče je bilo pred pol leta natančnejše. Zapisalo je, da je bila fotografija objavljena v satirični rubriki, za katero velja »še večja stopnja dopustnega pretiravanja in ostrine. Satira je namreč po definiciji delo, ki na oster, zbadljiv način prikazuje resničnost, življenje«.

Višje sodišče bi se tudi lahko odločilo drugače. Senat je v odločbi zapisal, da je rezultat tehtanja pomena fotografije »izjemno mejen«. Da so se torej težko tako odločili in da bi se lahko tudi nasprotno. Tudi ta formulacija je v slovenski sodni praksi redkost.

Sodba

Republika Slovenija

Višje sodišče v Ljubljani

SODBA

V IMENU LJUDSTVA

SKLEP

Višje sodišče v Ljubljani je v senatu višjega sodnika Tomaža Pavčnika kot predsednika in višjih sodnic Katarine Parazajda kot poročevalke ter Blanke Javorac Završek kot članice,

v pravdni zadevi tožeče stranke: BRANKO GRIMS, Cesta Staneta Žagarja 39, Kranj, ki ga zastopa odvetniška pisarna Hribernik in Petrič, o. p. iz Ljubljane, zoper toženo stranko: MLADINA ČASOPISNO PODJETJE, d. d., Dunajska cesta 51, Ljubljana, ki jo zastopajo mag. Emil Zakonjšek, Jasna Zakonjšek in Primož Barbič, odvetniki v Ljubljani,

zaradi plačila odškodnine,

odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2138/2011-III-13 z dne 10. julija 2013,

in na seji 12. februarja 2014 ob ločenem glasovanju sodnice poročevalke glede odločitve, vsebovane v I. točki izreka,

ODLOČILO:

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba

1.) v drugem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh objaviti to sodbo v tedniku Mladina in se ob objavi sodbe v isti izdaji tednika tožeči stranki opravičiti z naslednjim besedilom: „Mladina, d. d., se opravičuje mag. Branku Grimsu za primerjavo fotografije njegove družine s fotografijo, na kateri je Joseph Goebbels s svojo družino. Mladina, d. d.“,

2.) v prvem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka, da se je tožena stranka dolžna opravičiti tožnikovim trem otrokom, se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine 40.001,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek, da mora tožena stranka objaviti sodbo v tedniku Mladina in se tožencu in njegovim trem otrokom opravičiti. Sodišče je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.967,25 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi poudarja, da je odločilno vprašanje v obravnavani zadevi to, ali je dopustna primerjava demokratično izvoljenega politika z nacističnim zločincem. Ker se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo, je kršilo tožnikovo pravico do enakega varstva pravic. V nadaljevanju pritožbe pritožnik v bistvenem še navaja: da sporne objave predstavljajo osebni napad na tožnika in njegovo družino; da so avtorji z njimi želeli izpostaviti, da naj bi bil tožnik na fotografiji v resnici nacistični zločinec Goebbels, da je utemeljevanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da gre le za primerjavo metod političnega boja, sprenevedanje; da je vsaka primerjava družbenih dejstev, okoliščin in političnih metod 21. stoletja z metodami nacistov v 21. stoletju neprimerna, pretirana, nesramna in žaljiva in zato objektivno nedopustna; da se z izpodbijanimi objavami tožniku očita, da je nacist, kar je nedopustno; da morajo novinarji svoja mnenja izražati dostojno in spoštljivo; da je novinarjeva svoboda izražanja varovana le dokler novinar deluje v okvirih opravljanja svojega poslanstva; da sporna objava fotografij ne pomeni resne kritike, ampak podajanje negativne vrednostne sodbe o tožniku, ki presega informiranje; da se s takšnimi objavami tožniku pripisujejo lastnosti množičnih morilcev; da je očitek, da naj bi se tožnik zaradi lastne promocije izpostavil fotografiranju, neutemeljen, pritožnik poudarja, da je le želel intimno izpovedovati svojo vero in da je snemanje pri tem nedopustno, saj pomeni poseg v svobodo veroizpovedi; da se mora v tem primeru svoboda izražanja umakniti pravici do spoštovanja zasebnega življenja; da ni jasno, o čem naj bi se s primerjavo fotografij sploh obveščalo; da verski obred ni politični dogodek; da je povsem običajno, da politiki za lastno promocijo v javnosti nastopajo skupaj s svojimi družinami in da takšne metode političnega boja pozna demokratični svet ter da nacizem s tem nima nič; da je tožnik zaradi izjav močno prizadet in da mu je bila kršena pravica do vzgoje otrok v skladu z lastnimi vrednotami in pravica do svobodnega izpovedovanja vere.

Povzetek ključnih navedb odgovora na pritožbo

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kontekst objave fotografij in se pri tem sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS. Povzema tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki ne pritrjuje stališču tožeče stranke, da so primerjava metod političnega delovanja danes z metodami, ki jih je uporabljal Goebbels, ter uporaba izrazov, ki se nanašajo na nacizem in fašizem, absolutno nedopustni. Ponovno izpostavlja, da tudi tožnik oz. stranka, katere pomemben predstavnik je, nekatere novinarje in politike primerja s fašisti in nacisti.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Oris zadeve

5. Tožena stranka je v 9. in 10. številki tednika Mladina (2011) objavila prispevke s sporno vsebino. V rubriki Mladinamit je objavila prispevek z naslovom „Ni vsak dr. G, že dr. Goebbels“, v katerem je bila objavljena fotografija družine tožnika, tik ob njej pa fotografija nemškega nacističnega politika in nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa z družino.

V uvodniku iste številke, uvodniku naslednje številke in v kolumni z naslovom Primerjave ter članku z naslovom “Zakaj smo objavili fotografijo Grimsove družine“, je tožena stranka med drugim zapisala, da so fotografiji objavili pri polni zavesti, da to lahko vzbuja nelagodje in pomisleke, toda osnovno sporočilo je jasno in stoji. Uporaba metod, ki so jih prakticirali nacisti, je nevarna in se dogaja tu, pred našimi očmi. Da bi to slišali in vzeli zares, je včasih potrebna radikalnost... V člankih še pojasnjuje, da so politične metode in propaganda, ki jih uporablja tožnik, podobne tistim, ki so jih uporabljali v nacistični Nemčiji.

O pravni podlagi

6. Sodišče prve stopnje je v 9. do 21. točki izpodbijane sodbe pravilno, skrbno in natančno nanizalo materialnopravna izhodišča za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku. Ker pravilno postavljenih izhodišč tudi pravdni stranki v ničemer ne problematizirata, jih višje sodišče ne bo ponavljalo, le kratko pojasnjuje:

za primer kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin sta vsakomur zagotovljeni tako sodno varstvo kot pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Tožnik zahteva civilnopravno varstvo zaradi kršitve pravice do časti in dobrega imena, in sicer v obliki povrnitve nepremoženjske škode. Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči z objavo sodbe oziroma popravka, s preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev, ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), ali s prisojo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ). Objavo sodbe, preklic izjave ali druge ukrepe iz 178. člena OZ sodišče odredi na podlagi objektivnega dejstva, da je bila kršena osebnostna pravica oškodovanca. Na podlagi določbe 179. člena OZ pa sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

O očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka

7. Stališče sodišča prve stopnje, da v pravdnem postopku lahko presoja le, ali je tožena stranka v konkretnem primeru s konkretnimi objavami in upoštevaje konkretne okoliščine primera, prekomerno posegla v tožnikovo pravico, je pravilno. Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oz. kršilo pravico iz 22. člena Ustave RS, ker se ni opredelilo do splošnih tožnikovih trditev, da „primerjava demokratično izvoljenega politika in njegove družine z nacističnim zločincem in njegovo družino ni primerna in ji ni mogoče nuditi pravnega varstva“, je tako neutemeljen. Sodišče prve stopnje se do pravno neodločilnih trditev ni bilo dolžno opredeljevati.

O zavrnitvi zahtevka, da naj se tožena stranka opraviči tožnikovim otrokom

8. Pritožnik zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje vsebinskih razlogov ne navaja. Višje sodišče je zato v tem obsegu opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik zahtevka za svoje otroke ne more uveljavljati, je materialnopravno pravilno, aktivna legitimacija za tak zahtevek ni podana, zato je bil tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

Ker višje sodišče tudi ni zaznalo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo potrdilo.

O posegu v tožnikovo zasebnost in svobodo veroizpovedi

9. Tožnik trdi, da je bilo s spornimi objavami poseženo v njegovo zasebnost, v njegovo čast in dobro ime ter v njegovo svobodo veroizpovedi.

Presoja sodišča prve stopnje, da objava tožnikove fotografije z družino pri maši ob Marijinem vnebovzetju ne pomeni posega v kakšnega od vidikov pravice do svobode vesti/vere oz. da tožnik niti ni konkretizirano navedel, kako naj bi tožena stranka v slednjo posegla, je pravilna. Pritožbene navedbe o tem vprašanju si pravzaprav na nek način nasprotujejo - tožnik po eni strani meni, da „že samo snemanje posameznikov pri opravljanju verskega obreda pomeni poseg v svobodo veroizpovedi” (drugi odstavek na 7. strani pritožbe; listovna št. 75 v spisu), po drugi strani pa, da „tožnik ni nikdar trdil, da naj bi nasprotoval objavi fotografij; če bi bila objavljena zgolj fotografija njega in njegove družine, kako se udeležuje svete maše na Brezjah, s takšno objavo načeloma ne bi bilo nič narobe“ (tretji odstavek na 7. strani pritožbe; listovna št. 75 v spisu). Iz nazadnje povzete pritožbene trditve pravzaprav izhaja, da za tožnika očitno ni problematičen poseg v zasebnost (objava fotografije njegove družine) ali pravico svobodnega izpovedovanja vere (objava fotografije družine na maši ob Marijinem vnebovzetju), ampak v njegovo čast in dobro ime (primerjava fotografije njegove družine s fotografijo dr. Goebbelsa).

Ne glede na to pa mu višje sodišče še pojasnjuje, da se tožnikove trditve o posegu v zasebnost in posegu v svobodo veroizpovedi pravzaprav prekrivajo - poseg vidi v tem, da je bila objavljena fotografija, kako se z družino udeležuje maše. V zvezi s tem višje sodišče pojasnjuje, da mora imeti res vsakdo, čeprav je javnosti poznan, možnost, da so izpolnjena njegova upravičena pričakovanja o zaščiti njegovega zasebnega življenja1. Varstva zasebnosti (še posebej absolutno javnih oseb) pa ni tam, kjer ni pričakovanega polja zasebnosti. V tem smislu maša ob Marijinem vnebovzetju, kot je v 52. točki izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni intimen dogodek in tožnik zasebnosti ni mogel pričakovati. Prav v tem kontek-

stu je pomembno tudi vprašanje, kje je tožnik z družino sedel - v prvi vrsti medijsko vselej izpostavljene maše ob velikem prazniku pač ni mogel pričakovati zasebnosti.

O posegu v čast in dobro ime

10. V primerih, kot je obravnavani, morajo sodišča pri presoji utemeljenosti zahtevkov najti ustrezno ravnovesje med dvema ustavno varovanima pravicama: na eni strani pravico do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti človekove duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, med katere spada tudi pravica do časti in dobrega imena, na drugi strani pa svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.

11. Sodišče prve stopnje, pa tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, nimata povsem prav, ko pojasnjujeta, da je treba vse članke in objavo fotografij obravnavati kot celoto. Takšno stališče spregleda, da objava fotografij mnogo močneje od besed poseže v človekovo integriteto. Četudi svoboda izražanja vsebuje tudi objavljanje fotografij2, je treba, ko sodišče tehta nasprotujoče si interese oziroma nasproti stoječi si pravico do izražanja in pravico do časti in dobrega imena, tudi ločiti besedilo člankov od objavljenih fotografij in opraviti ločeno tehtanje nasprotujočih si interesov, v povezavi s fotografijami3.

Posebej o spornih člankih

(glede na to, kako je zastavljen tožbeni zahtevek, to vprašanje pride do izraza le pri tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine in ne pri tožbenem zahtevku po 178. členu OZ)

12. Višje sodišče nima prav nobenih pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, vsebovanih v točkah 26 do 64 obrazložitve izpodbijane sodbe, kolikor se ti nanašajo na besedila spornih člankov. Višje sodišče torej sprejema zaključke:

- da je tožena stranka v spornih člankih objavila mnenja oziroma kritiko načina političnega delovanja tožnika in določene politične stranke za pridobivanje priljubljenosti;

- da gre za mnenja, ki so del razprave o temi javnega pomena, ki je (bila) nedvomno v javnem interesu;

- da je tožnik poslanec državnega zbora, prepoznaven politik, ki mora kot (absolutno) javna oseba in nosilec oblastne funkcije v večji meri kot drugi, trpeti kritične ocene na svoj račun;

- da je tožnik sam javnosti izpostavil svojo družino (nasploh in v konkretni situaciji) ter se s tem izpostavil v največji možni meri javnemu mnenju in javni kritiki, ki je po naravi stvari lahko vse od izjemno naklonjene do izjemno nenaklonjene, ostre, negativne, pa tudi grobe;

- da je torej kritika tožnikovega ravnanja (opisanega v prejšnji alineji) odziv tožene stranke, ki ima dejansko podlago v ravnanju tožnika;

- da v spornih člankih ni zaznati osebnega napada na tožnika in da zapisi niso objavljeni z žaljivim namenom, na kar je mogoče sklepati po načinu in tonu izražanja ter po vseh okoliščinah, v katerih so bili članki napisani.

13. Temu višje sodišče dodaja, da je prav in zaželeno, da se tudi v 21. stoletju razpravlja o okrutnih zločinskih sistemih 20. stoletja, da se zločini ne bi pozabili in da se ne bi ponovili. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču tožeče stranke, da primerjava družbenih dejstev, okoliščin in političnih metod 21. stoletja z metodami nacistov ni primerna, da je pretirana, nesramna, žaljiva in zato objektivno nedopustna. Novinarji smejo izražati mnenja o tem, smejo opozarjati na družbeno politične okoliščine, ki jih zaznavajo, tudi in še posebej, če jih te spominjajo na okrutne politične režime 20. stoletja. Tožniku se v člankih ne očita, da bi bil nacist, ne pripisujejo se mu last-

nosti množičnih morilcev. V spornih člankih torej ni ničesar takšnega, kar bi pretirano in nedopustno poseglo v tožnikovo čast in dobro ime.

Posebej o objavi fotografij v rubriki Mladinamit

14. Drugačna pa je odločitev višjega sodišča glede objave fotografij oziroma primerjave teh v rubriki Mladinamit. Fotografija ima izjemno močno dokumentarno in sporočilno funkcijo4. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ESČP v primeru objave fotografij terja ločeno tehtanje nasproti stoječih si interesov. Sodišče prve stopnje takšnega ločenega tehtanja ni opravilo, vendar pa je ugotovilo vsa dejstva, ki opravo tehtanja omogočajo višjemu sodišču. Višje sodišče opozarja, da je rezultat tega tehtanja izjemno mejen. Tako je višje sodišče ugotovilo, da bi utegnila biti identična objava v drugačni situaciji dopustna (spet torej nikakor ne pritrjuje pritožbenim navedbam o objektivni nedopustnosti), v konkretni situaciji pa je odločilo, da je treba dati prednost tožnikovi pravici do časti in dobrega imena. Kontekst objave je namreč neločljivo povezan s sporočilnostjo objave.

15. Razlogi, ki bi lahko nagnili odločitev senata v nasprotno smer so:

- že zgoraj pojasnjena pomembnost razprave o političnih sistemih 20. stoletja, ki jih je na nek način časovna oddaljenost demonizirala, tako da je pomembna tudi objava slikovnega gradiva;

- ob tako pomembni temi preprečiti zastraševalni učinek na novinarje, torej, da si novinarji o določenih temah ne bi upali objavljati;

- okoliščina, da tožnik sam izpostavlja svojo družino fotografiranju in da pristaja, da se fotografije njegovih otrok objavljajo v medijih in celo prodajajo;

- okoliščina, da sporna fotografija njegove družine ni bila posneta na skrivaj, ampak prej s soglasjem tožnika;

- dejstvo, da je tožnik dobro znana oseba, ki je absolutno javna;

- dejstvo, da je šlo za debato v javnem interesu;

- stališče, da naj se novinarjem kolikor je mogoče dopusti svoboda tudi pri izbiri izraznega sredstva oz. da svoboda izražanja ne ščiti le vsebine izraženih idej in informacij, ampak tudi “obliko“, v kateri so izražene5, tako da sodišče ne vsiljuje novinarjem, katere tehnike poročanja naj pri svojem delu uporabljajo6.

16. V prid odločitvi, kakršno je senat nazadnje sprejel, pa so pretehtala vprašanja vsebine, oblike oziroma posledic objave.

17. Glede oblike in posledic objave višje sodišče izpostavlja, da objava spornih fotografij ločeno od člankov v drugi rubriki7 in upoštevaje konotacije nacističnega režima, ki so se zgradile v času od druge svetovne vojne do danes, sama po sebi pri ljudeh vzbudi bolj večplastno primerjavo, kot je ta, ki jo (v člankih) sicer izrecno ponuja tožena stranka8.

Na fotografiji je res politik, a tam neločljivo tudi v vlogi družinskega očeta. Primerjava z drugo fotografijo, ki prikazuje splošno znan simbol zla, ki je v preteklih 70 letih na podlagi zgodovinskih dejstev pridobil metaforične razsežnosti zverinskosti (v pritožbi in tudi prejšnjih vlogah jih npr. naniza tožnik), ima drugačen sporočilni učinek, kot je sporočilni učinek resnih verbalnih prispevkov. Fotografija oz. primerjava fotografij v opazovalcu sproži plaz asociacij. Učinek objave fotografij je mnogo bolj večplasten, odprt oz. manj določen. Takšna objava fotografij na nek način izkorišča široko simboliko nacizma, ki se je zgradila v preteklih 70 letih.

Pojmovna odprtost sporočanja z neverbalnim komunikacijskim sredstvom od novinarjev terja večjo tenkočutnost pri objavi. Ta odprtost, ki se povprečnemu človeku, še posebej pa povprečnemu novinarju, ne more zgoditi nenamenoma, je tisto, zaradi česar je bil v konkretnem primeru z načinom objave spornih fotografij prekoračen standard dolžnega in odgovornega ravnanja novinarjev. Pojmovno odprta slikovna primerjava tožnika z Josephom Goebbelsom nedvomno posega v čast in dobro ime tožnika.

18. V primeru, ko gre zgolj za zabavanje javnosti, je stopnja zaščite svobode izražanja nižja9. To je razumljivo, kajti v takšnih primerih uresničevanje načela demokracije ni v ospredju. Rubrika Mladinamit je sicer sestavni del resne revije, vendar je sama zase predvsem šaljive in zbadljive narave. Njen namen je torej v prvi vrsti, da se bralci zabavajo. Rubrika se od rumenega tiska po dejanski plati sicer bistveno razlikuje, a po pravni plati (pri tehtanju kolidirajočih pravic) gre za zelo primerljivo vrednotnenje. Pri rumenem tisku (zaradi njegove voajerske narave) trčita običajno pravica do svobode izražanja na eni in pravica do zasebnosti na drugi strani. V satiričnih rubrikah, kakršna je Mladinamit, pa se v koliziji običajno znajdeta svoboda izražanja na eni ter čast in dobro ime na drugi strani. A tisto, kar je bistveno, je naslednje: ker je v ospredju tovrstne objave zabavanje javnosti, je - zaradi zaščite časti in dobrega imena - stopnja zaščite svobode izražanja nižja, kakor če bi bilo v ospredju uresničevanja načela demokracije skozi svobodo novinarskega izražanja. Tudi iz tega razloga je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka stopnjo zaščite prekoračila in s primerjavo fotografije tožnikove družine s fotografijo družine Josepha Goebbelsa prekomerno posegla v tožnikovo čast in dobro ime.

19. Na podlagi 178. člena OZ lahko sodišče v tem primeru na stroške oškodovalca odredi objavo sodbe ali odredi, da mora oškodovalec storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se ga doseže z odškodnino. Višje sodišče je zato na podlagi pooblastila iz pete alineje 1. odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v tem obsegu (torej le glede objave fotografije) spremenilo tako, da je v skladu z določbo 178. člena OZ delno (v obsegu, razvidnem iz izreka sodbe) ugodilo tožbenemu zahtevku na objavo sodbe in opravičila. Izbrana sankcija bo nedvomno dosegla svoj namen - oškodovančevo moralno zadoščenje, a po prepričanju sodišča ni tako stroga10, da bi lahko imela zastraševalen učinek na novinarje.

O zahtevku na plačilo denarne odškodnine

20. Tožnik je postavil tudi zahtevek po 179. členu OZ na plačilo denarne odškodnine. V skladu s citirano določbo pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, se v izpodbijani sodbi s tožnikovimi trditvami o tem, da je zaradi sporne objave fotografij trpel duševne bolečine in o tem, kakšne so bile, kakšna je bila njihova stopnja in trajanje, ni ukvarjalo.

Višje sodišče je zato glede tega dela zahtevka (torej v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe) pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšna odločitev temelji na določbi 355. člena ZPP, saj višje sodišče ne more samo odpraviti opisane pomanjkljivosti, ne da bi poseglo v ustavno varovane pravice strank.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo napisati novo odločbo, v kateri bo na podlagi predlaganih (in v dosedanjem postopku tudi že izvedenih) dokazov ugotovilo, ali je tožnik zaradi posega v čast in dobro ime trpel duševne bolečine in če jih je, ali je bilo njihovo trajanje in stopnja takšno, da utemeljuje prisojo denarne odškodnine. Pri tem naj upošteva tudi stališče višjega sodišča, izraženo v 12. in 13. točki obrazložitve te sodbe.

21. Na ostale pritožbene navedbe, pa tudi navedbe odgovora na pritožbo višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

O stroških

22. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbah četrtega in tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Ljubljana, 12. februar 2014

Predsednik senata: Tomaž Pavčnik, l.r.

OPOMBE

1Tako npr. sodba ESČP Von Hannover proti Nemčiji, točka 69 obrazložitve.

2Primerjaj sodba ESČP Rothe proti Avstriji, točka 47.

3 Primerjaj sodba ESČP Rothe proti Avstriji, točke 73 - 77.

4Od tod kliše “Slika pove več kot tisoč besed.“.

5Tako ESČP v sodbah Jersild proti Danski, točka 31 obrazložitve; Eerikainen in ostali proti Finski, točka 65 obrazložitve in drugih.

6 To stališče je prišlo močno do izraza v sodbi ESČP Fressoz in Roire proti Franciji, v kateri ESČP poudaija, da mora sodišče prepustiti novinarjem, da se odločijo, ali je za zagotovitev verodostojnosti objavljenih informacij (lahko pa tudi mnenj, dodalo višje sodišče) treba ponatisniti kakšne dokumente (enako lahko velja za fotografije, dodalo višje sodišče).

7Že to, da je objava ločena, kaže, da pomen objave fotografij za sicer legitimno javno razpravo ni posebej velik.

8Že neka izjava (besedilo) ima lahko več različnih razlag ali pomenov; podoba (slika ali fotografija) pa je pojmovno še mnogo bolj nedoločena.

9Odločba ESČP Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) - 114. točka obrazložitve.

10Zahtevek zasleduje odškodninski namen, ta pa ni v kaznovanju tožene stranke.