Uvodnik / Grega Repovž: Svet proti in ne

Na NLB že leta – kriza ni noben mejnik – letijo očitki, da se gre domačijsko kreditiranje. Delno so očitki upravičeni, delno neupravičeni. NLB je poskušala te očitke zmanjševati z uvedbo nove nadzorne službe, ki naj bi pazila prav na morebitne koruptivne prakse. Rok Praprotnik je bivši novinar, ki je svoj dokončni javni profil dobil kot namestnik predsednika protikorupcijske komisije Gorana Klemenčiča. O njegovi integriteti resnega javnega dvoma ni bilo.

In za NLB bi bil Praprotnik kot zadetek na lotu, če namerava resno očistiti slabe prakse. Nad novico, da Praprotnik odhaja v NLB, bi torej morali biti vsaj pozitivno presenečeni, nakazuje namreč spremembo praks. A kaj se zgodilo? V trenutku, ko se je razvedelo, da je Praprotnik dobil službo v NLB, od njegove prejšnje verodostojnosti ni ostalo nič. Takoj se je razblinila. Ker gre v službo v NLB urejat problem korupcije (mar nismo zahtevali od največje državne banke, da to začne čim prej urejati?), je nenadoma to dokaz, da je korumpiranec, izdajalec, udbaš in komunist, banka pa res gnojna bula. Seveda to prihaja od opozicije – a ni ga medija, ki ne bi tega vsaj benevolentno objavljal ali podpihoval. V Sloveniji je svet postal preprost: to je svet jeze, svete jeze, zavisti, svet proti in ne. In temu nihče noče ugovarjati – ker preprosto ni oportuno.

A to je le droben košček te dvojne morale. Ta se najbolj pokaže pri razpravah, ki zaznamujeta zadnje mesece v Sloveniji: na eni strani razprava o nepremičninskem davku in na drugi razprava o dostopnosti zdravstvenih storitev. Mar ni neverjetno, da smo lahko hkrati zgroženi nad idejo, da bi se davki na premoženje približali davčnim normam drugih razvitih držav, in nad tem, da postaja naše zdravstvo vse bolj okrnjeno in vse manj dostopno? Gre namreč za isti kovanec, za isti denar, pa čeprav gre za ločeni državni blagajni – a države blaginje, države javnega šolstva, javnega zdravstva, splošno dostopnih storitev pač ni brez te količine pobranih davkov. Pri čemer so stvari še toliko bolj absurdne, saj neuvajanje pravega nepremičninskega davka prizanaša predvsem premožnim.

Ob padcu nepremičninske zakonodaje so se seveda takoj oglasili trgovci z novci in pokazali rešitev: država naj privatizira, naj proda podjetja v javni lasti, tako in tako nas le jezijo, saj da so bazen za politična trgovanja. Seveda je z veseljem priskočila tudi vlada in napovedala prodajo državnih podjetij – pri čemer si prodaje podjetij že zdaj sledijo ena za drugo. Vlada je tako uspešno asistirala že pri prodaji trgovinske družbe Mercator, zdaj prodaja še telekomunikacijskega velikana. In to počne brez analiz ali premisleka, pri čemer ne uvidi niti dejstva, da na primer tega ne naredi nobena od njenih vzornic v Evropi. Zakaj ne? Ker je to pač temelj države. Država, ki nima v lasti in pod vplivom strateških panog, od bank, telekomunikacij, energije …, je država brez hrbtenice, je muzgovec, podrejen tuji moči. In seveda nam tuji svetovalci modro svetujejo prodajo teh groznih podjetij. A če so res tako grozna, zakaj so največje svetovne banke zadolženemu Agrokorju pripravljene finančno asistirati pri nakupu Mercatorja? In naprej: javna skrivnost je, da je najverjetnejši kupec slovenskega Telekoma nemški Telekom. Če je torej naš Telekom tako slabo podjetje, kako to, da si ga v svojem portfelju tako želi eno najboljših evropskih telekomunikacijskih podjetij (ki ga seveda obvladuje nemška država)?

A kot smo zapisali na začetku: to je svet jeze, svete jeze, zavisti, svet proti in ne. Ta pozicija kritiziranja vsega in vsakogar je najlažja. Najlažje je vse kritizirati, najlaže je vsakogar razglasiti za bebca, lopova in vsako podjetje za slabo, državo in njeno upravo pa za simbol neučinkovitosti in zapravljivosti. Vsi ti hitro prikimajo.

Kakšen je ta silni pogum vsako stvar razglasiti za slabo, vse, kar gre narobe v tej državi, pa za neko narodno patologijo? To v resnici ni pogum, je le najlažja pot do javnega odobravanja, nobenega truda ni treba vložiti. Kar ne pomeni, da ni treba biti kritičen. Seveda. A za tem morajo stati vsaj podatki, če že realnih ocen niti odločevalci ne zmorejo. Poglejmo samo pavšalne ocene zdravstva, ki se še kar vrstijo. Slovensko zdravstvo res ne spada med slaba. Ima veliko težav, napak, anomalij, ampak tako grdih ocen si pač ne zasluži. In od kdaj se pojavljajo anomalije, ki javnost najbolj razburjajo? Od trenutka, ko smo zdravstvene storitve začeli privatizirati. Kar ne pomeni, da je zasebno slabo, še zdaleč ne: je pa kombinacije enega in drugega gojišče slabih praks. Mar ni zanimivo, da danes prav kovači dobičkov iz zasebnega sektorja najbolj propagirajo javno-zasebno partnerstvo? Ker pač to omogoča najvišje ekstra dobičke.