Ni časa za igro

Staš Zgonik je v članku Ni časa za igro zelo nazorno povzel spremembe v prosti igri otrok, ki smo jim predvsem v urbanih sredinah priča v zadnjih dveh desetletjih. Orisal je posledice, ki jih prinaša vse bolj strukturirana in formalizirana otroška igra, kjer cilje določajo odrasli ter obenem narekujejo poti do njihove uresničitve.

V članku bi bilo smiselno poudariti še, da je širši kontekst, v katerega lahko umestimo obravnavano tematiko, sprememba razumevanja položaja otrok v sodobni družbi, ki še posebno odmeva v prevladujočem pedagoškem diskurzu. Otrokom določa vlogo šibkejših članov, ki jih je potrebno nadzorovati in varovati na vsakem koraku in za vsako ceno. Velik zagovornik te ideje je gotovo tudi trenutni tržni sistem, saj omogočanje (prekomerne) varnosti otrok pač ne pride brez dobička.

V zadnjih nekaj letih se tudi pri nas kot odgovor na potrebe otrok po stiku z naravnim okoljem vse bolj uveljavlja gozdna pedagogika. Prosta igra otrok s sovrstniki v naravnih habitatih kot so gozdovi, travniki, obrežja rek in morij, kot kažejo številne znanstvene raziskave, bistveno prispeva k optimalnemu fizičnemu, socialnemu, čustvenemu in kognitivnemu razvoju otrok ter neposredno zmanjšuje simptome t.i. motnje pomanjkanja narave.

Izkušnje ljubljanskih otrok z ZOOPIjevih gozdnih uric, kjer imajo ti enkrat tedensko v popoldanskem času priložnost za prosto igro s prijatelji v gozdu, kažejo, da so te zanje priložnost za ponovno vzpostavitev vezi z naravo, vključno z učenjem sprejemanja nevarnosti. Otroci imajo aktivno vlogo pri izbiri prostora za igro, materialov in pravil igre. Igrajo se brez vnaprej določenega programa, zato ob zaključku sicer ne znajo našteti vseh latinskih imen dreves, pa vendar domov odhajajo mirni, osredotočeni, zadovoljni in se želijo vedno znova vračati.

Če otrok ne pozna narave, je ne more imeti rad, zato zanjo tudi ne more skrbeti. Dovolimo mu, da poleg učenja glasbila, tujega jezika, športa, izkusi še, kakšen je občutek, ko spleza na drevo. Je neprecenljivo in brezplačno.