Kritika / Don Jon

za

Cerkev in spletni seks.

Ni pravilnega seksa, učijo filmi. Spomnite se le Sramote – ali pa Nimfomanke. Eden izmed partnerjev vedno preveč uživa. Na eni strani je vedno preveč užitka. In nikoli ne vemo, kdo – kateri izmed partnerjev – zares uživa. Jacques Lacan bi rekel, da “ni spolnega razmerja”.

V Don Jonu imate novodobnega Don Giovannija, Jona Martella (Joseph Gordon-Levitt), italoameriškega natakarja, “dobrega” katoličana, ki je povsem odvisen od spletne pornografije – stalno drka. In ko si ga zdrka, gre v cerkev, se spove, “plača” za greh in potem drka naprej. Žge se tudi z živimi ženskami, zlasti tistimi, ki hitro “dajo” (hja, kot v porničih), navsezadnje, žge se tudi s svojo sanjsko katoliško-deviško punco (Scarlett Johansson), toda porniči so boljši od seksa. Tip je seksualni avtomat – tako kot je bil to njegov veliki predhodnik, Don Giovanni, le da je seksal s pravimi, živimi ženskami. Celo štel je ženske, s katerimi se je žgal, kot da bi skušal s tem – s štetjem žensk, štetjem seksov – dokazati, da spolno razmerje obstaja, toda prav s tem svojim štetjem žensk – s tem svojim paničnim, birokratskim, fordističnim beganjem od ženske do ženske – je po drugi strani potrjeval dvom v obstoj spolnega razmerja. Vprašanje ni, ali so vse tiste ženske uživale v seksu z njim, ampak – ali je sploh sam užival v seksu? Kaj če je užitek le hlinil – tako kot ženske v porničih? Natanko na to Jona opozori starejša ločenka (Julianne Moore), ki jo spozna v večerni šoli: Ženske v porničih orgazme le hlinijo! Don Jon, ki bi zapiske lahko primerjal s Tonyjem Manerom iz Vročice sobotne noči, je kakopak prepričan, da uživajo in da ne fejkajo, toda to prepričanje je le produkt njegovega mačističnega prepričanja, da ženska uživa, ker on uživa, da ga torej ni čez moški užitek, da je ženski užitek irelevanten in nepotreben, podrejen moškemu, in da je naloga ženske le v tem, da nadomešča pornič. Bolj ko drka na spletne porniče, bolj potrjuje, da “ni spolnega razmerja”. Nekaj patološko patriarhalnega je v tem njegovem početju, zato niti ni čudno, da tako kot v drkanju uživa le še v hoji v cerkev, ki je s svojo patriarhalno filozofijo usodno prispevala k temu, da je ženska postala objekt, le nadomestek porniča, le ta, od katere moški pričakuje, da bo “v živo” odigrala največje hite spletne pornografije. Ko je začel T2, ki je bil v cerkveni lasti, pred leti vrteti porniče, se je to vsem zdelo povsem nelogično. Ne, to je bilo povsem logično.