Kritika / Vicenç Pagès Jordà: Sreča ni popolna

+ + + +

Zapletanje /v/ igre

»Sreča ni popolna, manj...« je eden od grafitov v kampusu, ki študentarijo opozarja, da vedno nekaj manjka, da je do popolnosti nemogoče priti. Tudi priložnost, ob kateri se grafit spremeni v morebiten epitaf, je precej nepopolna, ne le da manjkajo nekateri ožji tovariši s fakultete, drugi govorijo drug mimo drugega in se bolj kot z žalovanjem ukvarjajo z dizajnom in imidžem prireditve in nastopajočih.

Prej je, kot se za življenje štiridesetletnika spodobi, nekaj postaj. Frnikolanje, taborjenje, salon zabave, se reče ročni nogometi, fliperji, bilijard, potem trikotniki in drugi ljubezenski obvezni liki, vojaščina in sploh. Angelovo življenje, kakor nam ga poda Katalonec Jordà, poteka po kronološko urejenih postajah, zaobjetih v posameznih poglavjih, to pa tako, da nam sugerira, da je res edina razlika med fanti in možmi cena njihovih igrač. Eni se grejo privatizacijo, drugi še vedno igrajo monopoli, eni imajo svinčene vojačke, drugi si na uniformo našijejo NO 1 in nujno spominjajo na nestorja Broj jedan iz Alana Forda, človeka jeklenega spomina in akterja afer. Nizi iger od frnikol do jošk, od igralnih avtomatov do rokenrola, od zapletenih erotičnih manipulacij in obenem iger moči do ene najbolj brezsmiselnih, vojaščine, kjer stražijo baskovskega separatista in se urijo v mobingu, stari vojaki proti novim, oboji proti neozemljeni okrutnosti oficirjev. Zdi se, da je roman spisan iz citiranega stavka iz romana Tonija Sale, da se »otroške igre lahko igrajo le od neke starosti, ko bitke ne potekajo več na igralni plošči, temveč stran od nje«.

Jordà je duhovit, predvsem v epizodah iz prepucavanja raznih levičarskih partij, v katerih revolucionarno vrenje prehaja v ljubavno, z enakim učinkom opitosti, ali pa s hladno zdizajniranostjo sveta kot merilom pravšnjosti in uspešnosti, povsod pokaže stalnico in dominanto za neko fazo v odraščanju in razvoju katalonske družbe. Zadaj je močan politični podtekst, dejstvo, da se roman dogaja v času španske tranzicije, v različnih fazah razgradnje Francovega obdobja, daje močan podton celotni pripovedi. Verske šole nasproti javnim pri prvih razmišljanjih o ritih, zmerjanje z odkloni, ki je enako nekaterim konstruktom starih proti modernim v času študentske rebelije, saj nekateri ne dovolj odločni tovariši razmišljajo mimo trde – in toliko bolj prave – linije in so socialdemokrati, revizionisti, ergo levi fašisti. Vendar Jordà vse skupaj popisuje lahkotno in zabavno, gre bolj za različne faze vklapljanja in ideologija je ob subkulturi seveda stalnica v prepirih med odraščajniki. Čeprav Sreča ni popolna, je vmes nekaj dobro izbranih epizod, nekaj smeha in družabnosti, ki omogoči duhovite nesporazume, dokler utopija ne utone v belini postanega postmodernega sranja.