Kritika / Carlos Ruiz Zafón: Ujetnik nebes

+ + + +

Imitacija starih mojstrov

Zafón, beremo, nalaga in lepi romane tako, da jih je mogoče brati skupaj ali posebej, učinkovali naj bi kot zaključene celote, hkrati pa se povezovali v cikle, ki obdelujejo večje sklope in se medsebojno oplajajo, dopolnjujejo. Dober trik; romani delajo reklamo in bralca usmerjajo na svojo ožjo žlahto, hkrati pa spodbujajo vstop v megastrukturo kjerkoli, brez slabe vesti, če nimamo predznanja.

Nekaj te nezaključenosti in nastavkov vidimo tudi v Ujetniku nebes, ki ga poganjajo skrivnosti iz preteklosti in kjer v ključnih trenutkih akterji šepetajo načrte in razgaljajo preteklost, ne da bi jih ’slišali’. Lahko pa očitno to preberemo v katerem od prejšnjih ali prihodnjih romanov. Ujetnik nebes sam zase deluje kot fragment celote z naslovom Pokopališče pozabljenih knjig, in takšno pokopališče je v resnici ravno nasprotno od svojega poimenovanja, je pomnilnik in hladilnica starih rokopisov. Enega od njih najdejo tam, očitno bo nadaljevanje, tudi sicer je pripoved blizu bibliofilstvu, osrednji prostor je knjigarna in v njej zaposleni, vendar v retrospektivi prav tako vidimo dogodke pred drugo vojno, v času zadnjih obračunov falangistične diktature z levico. Nad Barcelono se dviga trdnjava, v kateri so bili zapori za politične, in Zafónov imaginarij je poln mračnih gotskih podob, kakršnih smo vajeni pri klasikih žanra; kupi trupel, posutih z apnom, mučenje, kjer zasliševancem ščipajo ude in prste na ekstremitetah, ljudje na begu in lažne identitete, mrliči v vrečah in živi, ki se delajo mrtve.

Da bi bolj razumeli, da je to zgodba o nekje drugje, so zraven ponaredki starih gravur, s kakršnimi so bile opremljene in ilustrirane izdaje Julesa Verna ali romanov kute in meča. Zafón svojega ’ponarejevalskega’ postopka ne skriva, nasprotno, z erudicijo se ponaša in nanjo tudi opozarja; ko recimo sname montechristovski zaplet, nanj opozori. Sicer je to pisava za bibliofile, najdeni in izgubljeni rokopisi, knjižnice in knjigarne, pisarji pisem in ponarejevalci, vse malo cikne na Moersovo podzemlje izgubljenih knjig, knjigožere, samo da je on duhovitejši in se dela iz celotnega črkofilnega pogona norca, Ujetnik nebes pa sicer poskuša z duhovitostmi zniževati mrakobni ton pripovedi, vendar pri tem ni vedno uspešen. Humor je malo nasilen ali pa je prilagojen iberskemu temperamentu in pri količini naratoloških trikov, ki smo jim bili izpostavljeni od vkorporiranja teorije pripovedovanja v pripoved, se zazdijo nekateri zgodbarski preobrati prav preprosti. Če ne tudi uporabljeni v prazno, saj končnega razpleta, maščevanja in podobnega ne more biti, rešitev je prenesena v eno od preteklih ali prihodnih knjig s pokopališča pozabljenih knjig.