Ne-E-zvedljivo

Minister za notranje zadeve Gregor Virant je junija lani sklical novinarsko konferenco in na njej napovedal skorajšnjo uvedbo e-volitev, omogočenje oddaje glasu prek spleta, s čimer bi Slovenija za Estonijo postala šele druga država na svetu, ki bi uvedla to možnost. Spremembe zakona naj bi pripravili in sprejeli do konca lanskega leta, letos pa naj bi na jesenskih lokalnih volitvah v petih občinah že poskusno omogočili e-glasovanje.

Od takrat je bilo vse tiho. Nobenega predloga sprememb zakona, nobene javne razprave.

»Na ministrstvu za notranje zadeve smo pripravili predlog novele zakona o volitvah v državni zbor, ki uvaja e-volitve. A za sprejetje takšne novele bi bila potrebna dvotretjinska večina v državnem zboru, ki pa je trenutno žal ni,« so razlog za neaktivnost pojasnili na ministrstvu. Ukrepu so se odrekli, ne da bi predlog zakona poslali vladi, ne da bi ga objavili in sprožili javno razpravo, ne da bi ga formalno obravnavali v državnem zboru. »Po neformalnem preverjanju podpore odziv ni bil takšen, da bi zagotavljal zadostno večino v državnem zboru, zato novela ni bila posredovana v vladno proceduro,« odgovarjajo.

A zakaj je potem treba sklicati novinarsko konferenco in slovesno napovedovati napredne ukrepe? Kaj ni mogoče podpore neformalno preveriti vnaprej?

In to se Gregorju Virantu sploh ni zgodilo prvič. Že leta 2007, v času prve Janševe vlade, je takratni minister za javno upravo Virant sklical novinarsko konferenco in napovedal, da bi lahko prek spleta glasovali že prihodnje leto, na parlamentarnih volitvah. Osnutek novele zakona, je takrat dejal, je že pripravljen, vendar mora preveriti še politično podporo. Te pa ni dobil.

Šest let zatem se je zgodovina ponovila. E-volitve pa vse bolj dobivajo prizvok neizvedljivega.