Grand hotel Abgrund

Z velikim zanimanjem sem prebral Horvatov prispevek. Lukacseve pripombe na račun Hotela Abgrund so zagotovo upravičene in govore o nemoči zgolj teoretskega razpravljanja, ko čas vpije po praktičnem uporu. Toda recept, kaj storiti, ki ga ponuja Lukacs, namreč vstop v stranko, ki nastopa kot nosilka revolucije, je prav tako abstrakten, odvisen od ponudbe na zgodovinskem trgu strank. Lukacs ni hotel končati v Hotelu Abgrund, toda nasprotna izbira je bil moskovski Hotel Lux. Za vstop vanj se je moral Lukacs odpovedati svojemu znamenitemu delu „Zgodovina in razredna zavest“, ki je po desetletjih ponovno postalo inspirativno za renesanso kritične misli. Odpovedati se je moral tudi „Blumovim tezam“, s katerimi je zavračal strategijo madžarske KP, ki se je po porazu revolucije 1919 v času Horthyjeve diktature borila na površini za vzpostavitev demokracije, v globini pa za boljševiško diktaturo; Lukacs pa je zahteval, naj se ves boj iskreno koncentrira na vzpostavitev demokracije, nadaljnji program pa naj sledi iz novega stanja. „Blumove teze“ so bile ubeseditev programa Landlerjeve frakcije v KPM in kritika pozicij frakcije Bele Kuna. Iz podobnega razmisleka je kasneje izhajal evrokomunizem. Za vstopnico v Hotel Lux pa se je moral Lukacs temu razmisleku odpovedati. V Hotelu Lux je potem moral sodelovati v samoobtoževanjih in čistkah; svoje spise v sovjetskem eksilu je moral prilagoditi državi gostiteljici, od Stalina inspirirano kritiko Hegla je v „Mladem Heglu“ zavračal s prav vsiljivim sklicevanjem na Lenina in Stalina. Očitno torej tudi ponujena alternativa Hotelu Abgrund ni bila najboljša, a na političnem duhovnem tržišču skoraj edina na voljo. Tudi danes ostaja edino duhovno upanje v Brechtovem stavku iz „Me Ti“: „Mišljenje je nekaj, kar sledi težavam in je pred akcijo.“ Zgraditi je treba tisto tretje, kar ni niti Hotel Abgrund niti Hotel Lux.