Kritika / Ton, ne-ton

Red in kaos, hrup in tišina, ton in ne-ton. Raziskovanje zvoka in slike v odnosu do prostora in časa je področje, kjer je doma nemška založba Raster Noton. Ena vodilnih založb za sodobno elektronsko glasbo v svetu namreč združuje raznovrstne umetnike, ki so jim blizu eksperimentalni pristopi na področju glasbe, a so aktivni tudi na področju sodobne umetnosti. Pri tem so izoblikovali povsem svoj zvok in vizualno podobo, ki jo je težko zgrešiti.

Tudi pri nas smo se že večkrat lahko srečali z njihovimi izvajalci. Vedno znova se k nam vrača denimo Carsten Nicolai (Alva Noto), eden od ustanovnih članov založbe, ki je že večkrat sodeloval tudi z domačim vizualnim umetnikom Markom Peljhanom, denimo pri interaktivni instalaciji Polar, kar je trenutno dokumentirano v ljubljanski Mestni galeriji, pa tudi Frank Bretschneider, Byetone, Ryoji Ikeda in Emptyset, če omenimo samo tiste, ki so nas obiskali v zadnjih letih.

No, tokrat je Sonica, redna serija dogodkov Muzeja tranzitornih umetnosti (MoTA), ljubljanskemu občinstvu v mali dvorani Kina Šiška pripravila avdio-vizualni večer v družbi Japonca Aokija Takamase in Nemca Senkinga.

Prvi se je predstavil Aoki Takamasa, elektronski producent, za katerega smo vedeli, da nas bo popeljal v nekoliko bolj plesne vode. Začel je udarno in že takoj so zmotili glasni basi, ki so bili krivi za to, da so elementi na stropu glasno vibrirali in pačili zvok. Na sicer povsem solidno, repetitivno plesno osnovo je nanašal nove zvočne plasti in nas pri tem bolj ali manj varno in predvidljivo vozil po avtocesti deep minimal tehna. Njegov nastop so pospremile zrnate črno-bele vizualizacije zvočnega valovanja glasbe, ki pa so ostale na ravni solidnega ohranjevalnika zaslona.

Večina je pravzaprav prišla na zvočno razvajanje kölnskega ustvarjalca elektronske glasbe in avdio-vizualnih koncertov Jensa Massla ali Senkinga. In ta je res po kratkem premoru odvrtel slabo uro dolg set, s katerim nas je nemudoma popeljal v nekoliko bolj temačne tehno vode. Mogočne basovske zvočne pokrajine so mu služile kot osnova, včasih jih je zapeljal celo v dub in dubstep, na to je zlagoma nalagal različne zvoke sintetizatorjev, pozabil pa ni niti na svoje začetke in v set vključil vokalne komade ter končal z mini bisom, ki pa ga je nadvse grobo odrezal nekje na sredini. Tudi njegov nastop so spremljale solidne vizualizacije, v katerih je bilo v nasprotju z Japončevimi strogo monokromatskimi zaznati nekaj barv in odstopanj od linearnih likovnih vzorcev.

Ves večer so nas spremljale težave z zvočnimi vibracijami, a z nekaj raziskovanja sem našla mesto, kjer niso bile pretirano moteče. Morda pa bi morali vsled izogibanja tovrstnim težavam v prihodnje vseeno premisliti, ali takšnih dogodkov ne bi bilo dobro izpeljati v zgornji, večji dvorani Kina Šiška, kjer bi – čeprav dvorana ne bi bila polna – ustreznejši prostor kot sograditeljice dogodka dobile tudi vizualizacije.