Poplave prinašajo mine

Velike poplave, ki so prizadele predvsem Srbijo ter Bosno in Hercegovino, so ob številnih žrtvah in velikem upostošenju s seboj prinesle tudi nove nevarnosti, od kontaminirane vode in virov pitne vode do možnosti pojava različnih bolezni. Med drugim so poplave s seboj prinesle tudi novo nevarnost, ki pa ima korenine v nedavni vojni preteklosti Balkana: strokovnjaki opozarjajo, da so poplave zelo verjetno razkrile in na površje znova prinesle številne neeksplodirane izstrelke in mine, ki so ostali še iz časov vojn v devetdesetih letih. Prav zato je center za razminiranje BiH (BHMAK) že izdal opozorilo in prebivalce pozval na previdnost, še posebej na področjih, kjer se še vedno nahajajo minska polja. VEČ>>

Predvsem v BiH je bilo namreč med leti 1992 in 1995 zakopanih več kot 220.000 min. Del teh min je kljub velikim naporom deminerjev, ki jih podpirajo številne države, tudi Slovenija, še vedno zakopan na področjih, kjer so nekoč potekali spopadi. Najbolj ogrožene regije so Doboj, Maglaj, Olovo, Unsko-sanski kanton in Bosanska Posavina. Mine bi se po oceni strokovnjakov BHMAK-a lahko nahajale tudi na izlivih rek Bosne, Spreče, Usore in Krivaje. Poplave so sprožile tudi več kot 200 različnih zemeljskih plazov, presekale ceste in poplavile celotna mesta. Doslej je umrlo najmanj 25 ljudi, samo v Srbiji pa so morali z domov evakuirati 20.000 ljudi.

Uporaba min je bila sicer mednarodnopravno prepovedana že s Konvencijo o prepovedi uporabe min, ki je stopila v veljavo leta 1999 in jo še vedno podpira in vodi mednarodna kampanja za prepoved min (ICBL), globalna zveza številnih civilnodružbenih organizacij iz več kot 100 držav, ki je leta 1997 za svoje delovanje tudi dobila Nobelovo nagrado za mir. Pobuda je svojo pot začela v Kanadi, že leta 1995 pa je več kot 40 držav podprlo splošno prepoved min. V kampanjo za prepoved se je aktivno vključila britanska princesa Diana.

Konvencijo je pripravila Avstrija, vendar izven običajnih diplomatskih kanalov, na vrsti mednarodnih srečanj na Dunaju, v Bonu, Bruslju in Oslu. Že tretjega decembra leta 122 jo je podpisalo 122 držav, tudi Slovenija, v veljavo pa je stopila dve leti pozneje, hitreje od veliko drugih konvencij. V tem trenutku samo 36 držav sveta (Med njimi so npr. tudi Gruzija, Izrael, Kitajska, Rusija, Savdska Arabija, Sirija, ZDA, Egipt) ni podpisalo omenjene konvencije.