+ + + +
Britanski indie rock kvintet The Horrors je prvič opozoril nase leta 2007, ko so mladci iz Vzhodnega Londona povili prvi album Strange House. Prvenec je člane skupine predstavil kot vnete poslušalce garažnega rocka iz šestdesetih let, saj se je skupina v glasbenem izrazu večinoma dotikala že znanih značilnosti garažnega rocka, pa tudi punka in postpunka.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Britanski indie rock kvintet The Horrors je prvič opozoril nase leta 2007, ko so mladci iz Vzhodnega Londona povili prvi album Strange House. Prvenec je člane skupine predstavil kot vnete poslušalce garažnega rocka iz šestdesetih let, saj se je skupina v glasbenem izrazu večinoma dotikala že znanih značilnosti garažnega rocka, pa tudi punka in postpunka.
A zdi se, da umazani zvok vreščečih kitar, povezan s punkom, ustvarjalni radovednosti skupine ni zadostoval, saj se ga je že na naslednjem albumu odločila spremeniti, s tem pa se je nekoliko oddaljila od garažnega zvoka in ga zamenjala s psihedeličnim eksperimentiranjem. Zvočna metamorfoza pri ploščku Primary Colours (2009) je bila precejšnja, to je bilo razvidno že z ne le psihedeličnega in eksperimentalnega, temveč tudi izrazito temačnega prvega singla Sea Within a Sea, zaradi katerega so britanski glasbeni mediji skupino primerjali s takimi, kot so denimo My Bloody Valentine, The Jesus and Mary Chain in The Stone Roses. Če k temu dodamo še podatek, da je album skupaj s Horrorsi produciral Geoff Barrow iz bristolske trip-hop atrakcije Portishead, je jasno, zakaj je prevladujoča psihedelija zvenela tako sodobno in sveže.
Za podobno formulo se je peterica odločila tudi pri naslednjem albumu Skying (2011), na katerem se je nekoliko bolj usmerila v postpunkovske vode, z močnimi asociacijami na zgodnje delo skupin, kot so Echo & The Bunnymen, Psychedelic Furs in Simple Minds, a še zmeraj z močnim avtorskim pečatom in – spet – velikim odmerkom psihedelije.
Najnovejši projekt Luminous se nadaljuje tam, kjer se je končal prejšnji. Skupina ga je v svojem studiu snemala kar 18 mesecev, pri čemer je več kot pomembno, da je kitarist Joshua Hayward zvočne efekte izdelal kar sam, to pa je precej pripomoglo k izvirni zvočni sliki benda. Hkrati so se The Horrors tokrat na plošči odločili zaobjeti vplive iz še širšega obdobja zgodovine britanskega neodvisnega rocka, saj so v komade vključili glasbene žanre, ki so od konca sedemdesetih do začetka devetdesetih let prevladovali na Otoku.
The Horrors, tokrat s širokožanrskim paketom
© arhiv založbe
Otvoritvena skladba Chasing Shadows nas z izrazito dolgim, eksperimentalnim uvodom tako popelje na popotovanje po zgodovini rocka, med katerim se srečamo z značilnimi ritmi manchestrskega rocka in psihedeličnimi zvoki kitar v slogu Kevina Shieldsa (My Bloody Valentine). Na ploščku najdemo tudi močne vplive postpunka (First Day of Spring), alternativnega popa po zgledu skupine New Order (In And Out of Sight) ali shoegaza (Jealous Sun).
The Horrors se tokrat izkažejo kot skupina, ki zna izvirno predelati starejše glasbene žanre in jih prilagoditi sodobnemu času. Retro in inovativno hkrati.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi