Ukrajinske volitve utrdile delitve

Volitve novega predsednika države niso ustavile spopadov na vzhodu države, kjer se zoper proruske separatiste in borce Nove Rusije bori vse več paravojaških enot iz zahodne Ukrajine

Na zahodu Ukrajine so kljub vojaškim spopadom na vzhodu države 25. maja potekale predčasne predsedniške volitve. V času protestov je bilo v Kijevu med tedanjimi opozicijskimi voditelji, tedanjo oblastjo in tremi zunanjimi ministri EU 21. februarja letos sicer dogovorjeno, da bodo predčasne volitve v Ukrajini izvedene do konca leta, vendar je po prevratu nova večina volitve napovedala za 25. maj. Kmalu zatem se je od Ukrajine odcepil Krim, ki ga je pripojila Ruska federacija, samostojnost pa sta po referendumih razglasili tudi pokrajini Lugansk in Doneck, kjer so medtem že oblikovali novo državo, imenovano Nova Rusija. Prav zato je na vzhodu države, ki je v rokah separatistov, večina volišč ostala zaprta, od 36 milijonov prebivalcev pa jih okoli pet milijonov, oziroma okoli 20 odstotkov prebivalcev, ni volilo. Na osrednjem trgu v Donecku so na dan volitev potekale tudi demonstracije proti predsedniškim volitvam, nasprotniki volitev so razbijali volilne skrinjice, v Slavjansku pa sta bila med spopadi ubita italijanski novinar in njegov ruski prevajalec. VEČ>>

Za predsedniški položaj se je potegovalo 18 kandidatov, že v prvem krogu pa je zmagal 48-letni oligarh, 'čokoladni kralj' Petro Porošenko, ki so mu zadnje ankete napovedovale okoli 45 odstotkov glasov in okoli 20-odstotno prednost pred 'plinsko kraljico', nekdanjo arestantko Julijo Timošenko. Oba kandidata imata kljub veliki podpori tudi precej neslavno preteklost. Timošenkova je bila zaradi plinskih kupčij in korupcije obsojena ne samo v Ukrajini, pač pa se je njeno ime znašlo v sodbah v ZDA obsojenih tajkunov, Petra Porošenka, ki ima v lasti 1,2 milijard vredno lastnino, pa povezujejo z nezakonitimi privatizacijami, prostitucijo in prodajami orožja.

Z izvolitvijo prozahodnega Porošenka, ki se je v predvolilni kampanji rad slikal z več sto sladkimi proizvodi svojih tovarn, in trdi, da »ve, kako se ustvarjajo delovna mesta«, naj bi se po prepričanju zahodnih diplomatov ukrajinska kriza pričela umirjati, kot dokaz za to pa nekateri analitiki navajajo tudi odločitev ruskega predsednika, da prične z umikom ruske vojske z meja Ukrajine in njegovo napoved, da bo pripravljen sprejeti odločitev ukrajinskega ljudstva na volitvah. Rusija je doslej vlado v Kijevu označevala kot pučiste. Porošenko je bil zunanji minister v času oranžne revolucije pod predsednikom Viktorjem Juščenkom, med katero so tudi na vzhodu Ukrajine izvajali 'ukrajinizacijo' ter odstranjevali spomenike sovjetskim vojakov, kar bo v pogovorih s separatisti precejšen problem. Porošenko je tudi prepričan, da glede evropske poti Ukrajine z Rusijo »ne more biti kompromisa«. Kmalu zatem so bili njegovi računi v Rusiji zamrznjeni, uvoz izdelkov v Rusijo prepovedan, bogastvo pa mu je upadlo za okoli 400 miljonov evrov.  Zato bo veliko odvisno od tega, ali bo Rusija priznala volitve.

In tudi če jih bo, to ne pomeni, da bo Porošenko vladal v celotni Ukrajini. Vzhod Ukrajine je bil že sedaj izven efektivne oblasti Kijeva in tega ne bodo spremenile niti volitve. Ob tem se bo 3. junija iztekel ruski ultimat glede plačila zaostalih računov za plin, če računi ne bodo plačani, pa bo Rusija zahtevala plačilo plina vnaprej in Ukrajini ustavila dobavo plina. Ukrajini je sicer na pomoč priskočil IMF z 17 milijardami dolarji sredstev, vendar s pomembno zahtevo – da Ukrajina zagotovi lastno integriteto, sicer bi se pogoji kredita lahko spremenili oziroma »preoblikovali«. Brez industrijsko razvitega vzhoda bi namreč kredite moral vračati zahodni, manj razvit, agrarni del Ukrajine, na kar opozarja tudi nekdanji visoki uradnik Clintonove administracije Nicholas Burns.

IMF sedaj opozarja Ukrajino, da bo preverjal, ali Ukrajina izpolnjuje svoje dolžnosti, med neizpolnjevanje pogojev pa IMF uvršča tudi »izgubo nadzora na vzhodu države«. Kar seveda pomeni, da IMF od Ukrajine dobesedno zahteva vojaško intervencijo na vzhodu, kar pa je v popolnem nasprotju tako z zahtevami Vladimirja Putina, da naj Ukrajina preneha z vojaško intervencijo proti separatistom, kot tudi z zahtevami večine v Donecku in Lugansku, ki se je na referendumu odločila za samostojnost. Ruski mediji medtem ponavljajo besede Putina in premierja Medvedjeva, da je uporaba vojske proti lastnim ljudem zločin.

Medtem pa so se v Ukrajini samo nekaj dni pred volitvami že pričele dogajati stvari, ki zelo spominjajo na začetek državljanske vojne v nekdanji Jugoslaviji. V spopade, med katerimi je umrlo več deset ljudi, so se namreč pričeli vključevati različni prostovoljski odredi na obeh straneh. Novinarji zahodnih medijev tako na primer poročajo, da so v bližini Toreza pripadniki Azovskega bataljona, ki ga financira desničar in predsedniški kandidat Oleg Ljaško, ubili pripadnika proruskih separatističnih sil. Napovedali so tudi zavzetje mest, v katerih živijo večinoma Rusi.

Na južnih obronkih Donecka so proruski uporniki ubili tudi več pripadnikov Donbas bataljona, v katerem so večinoma pripadniki Desnega sektorja, ki jih financira Igor Kolomoiski. Že v četrtek pa je v zasedi proruskih sil padlo najmanj trinajst ukrajinskih vojakov. V sodelovanju z ukrajinsko vojsko deluje tudi skupina desničarskih prostovoljcev v paravojaški skupini Dneper-1. Na ukrajinski strani naj bi se borilo tudi nekaj sto zahodnih plačancev, medtem ko se na proruski strani po poročilih reporterjev Vice News, ki poročajo iz vzhoda Ukrajine, borijo ruskim oblastem zvesti čečenski borci. 

Glede na vse to je predsedniške volitve v Ukrajini ne bodo prinesle razrešitve krize, pač pa bodo samo zacementirale delitve. »Te volitve bodo potrdile obstoj delitev v ukrajinski družbi. Vsi vemo, da si zahodni del države želi biti del zahodne Evrope in EU, vzhodni del države – kakšen del, to je vprašanje za razpravo –, pa si želi biti bližji z Rusijo,« opozarja Bill Martel, profesor mednarodnih varnostnih študij na univerzi Tufts University. Vladimir Putin medtem še zmeraj opozarja, da zahod ignorira interese Rusije. »Kje je zagotovilo, da po spremembi oblasti Ukrajina ne bo končala v zvezi NATO? Potrebujemo neposreden dialog med oblastmi v Kijevu in ljudmi na vzhodu države,« opozarja predsednik Rusije.

Dobro obveščen voditelj RT-ja Peter Lavelle zato posledice volitev vidi precej drugače kot večina zahodnih analitikov. »Porošenkov največji problem po volitvah ne bodo protesti na jugu ali vzhodu in prav tako ne Rusija. Naslednji ukrajinski predsednik se bo moral takoj ukvarjati s tem, o čemer zahodne vlade in mediji ne želijo govoriti: z naravo političnih sil, ki vladajo v Ukrajini. Porošenko je podprl proteste na Majdanu, vendar vsi protestniki na Majdanu niso podprli Porošenka. Veliko vprašanje je, če bodo Desni sektor ali Stranka Svoboda preprosto zamenjali ali zavrgli svoje ultranacionalistične in rasistične poglede, da bi zadovoljili oportunista, kot je Porošenko. Najverjetnejši rezultat bo naslednji: Porošenko bo moral ali zadovoljiti te voditelje z oblastjo in bogastvom (ter z manj lastne oblasti, ki jo bo imel kot predsednik), ali pa se bo moral soočiti s še enim uporom na Majdanu, ki ga bodo vodili člani Desnega sektorja in Svobode. V obeh primerih bo rezultat slab za Ukrajino. Če bo Porošenko nadaljeval z nasilnim napadom na vzhod Ukrajine, bo dokazal, da ne zastopa vseh Ukrajincev. Če pa tega ne bo naredil, potem ga bodo radikalci, ki so izvedli državni udar, opazovali zelo pozorno. In to bo znova slab rezultat za Ukrajino. To je morda najbolj tragičen rezultat prisilne zrušitve ustavnega reda – neizbrani skrajneži, rasisti in navadni nasilneži so postali pomemben element ukrajinskega političnega življenja. Ukrajina in ostanek sveta se lahko za to zahvalijo Washingtonu.«

Ne glede na to pa je očitno, da je Rusija v tem spopadu z EU in ZDA večino svojih ciljev že dosegla. Ukrajina brez Krima in z najmanj dvema odcepljenima pokrajinama še zelo dolgo ne bo primeren kandidat za vstop v EU in še manj za vstop v zvezo NATO. V primeru, da bi se to vseeno zgodilo, pa bi na takšno članstvo lahko računal samo okrnjeni del države, medtem ko bo bogatejši industrijski vzhod še naprej tesni povezan s Rusijo in izven nadzora osrednjih oblasti v Kijevu.