Kako je levica razveselila Janeza Janšo

Mladih na evropske volitve ni bilo, so ugotovili tisti, ki se spoznajo na volilno demografijo. O, pa res! Mlajši volivci na evropske volitve niso prišli! A lepo prosim: le kako bi prišli? Mar niso vsi emigrirali? Tisti, ki so ostali, pa se itak počutijo kot notranji emigranti.

Pred volitvami so anketarji opozarjali, da sondaže ne upoštevajo volje mlajših volivcev, ker jih po telefonu ne morejo dobiti in anketirati – uporabljajo le mobije, tako da so nedostopni. Ja, mladi so res nedostopni, povsem izgubljeni za slovenske anketarje, to pa zato, ker imajo češke, poljske, nemške, britanske, belgijske, avstralske in novozelandske mobije.

Od ljudi, ki se počutijo kot notranji emigranti (in ki tako tudi živijo), pa niti ne moreš pričakovati, da se bodo odzivali na neznane telefonske številke. In seveda, od ljudi, ki živijo kot notranji emigranti (in ki se tako tudi počutijo), ne moreš pričakovati, da bodo šli volit. Volišče je zadnji kraj, na katerem bi se hoteli kazati.

Razlogov, da se ne prikažejo na voliščih, je več kot dovolj – več kot zvezdic na zastavi Evropske unije. Vzemite le tistega najbolj banalnega, sicer v oči bijočega, a povsem spregledanega. Hočete, da bi volili tudi mlajši volivci? Hočete povečati volilno udeležbo? Potem vpeljite elektronske volitve! Ljudem dajte možnost, da volijo tudi elektronsko, digitalno! Z računalnika, tablice ali pametnjakoviča. Dajte jim možnost, da volijo! Dajte jim možnost, da se vključijo in odločajo! Svet se je spremenil! Volišča so totalni in popolni retro. Ni kaj, volišča – pa četudi v gasilskih domovih – so nekaj analognega in arhaičnega, starinskega in zastarelega, relikt starega sveta, relikt starega pojmovanja demokracije. Vsi so bili presenečeni, ker je Desus dobil dobrih osem odstotkov glasov in svojega prvega evropskega poslanca v zgodovini. Se vam zdi to res presenetljivo? Presenetljivo bi bilo, če se to ne bi zgodilo. Volišča so upokojenski živžavi, upokojenski žurplaci, upokojenski nedeljski izleti v neznano. Volišča privlačijo upokojence in odbijajo mlade. V gasilskih domovih, teh tipičnih voliščih, se upokojenci počutijo kot doma. Hej, vsako drugo nedeljo imajo tam veselico! Mladi se kot doma počutijo na internetu. Tako kot pošte tudi volišča pritegnejo le še upokojence. Če hočete višjo volilno udeležbo, potem ljudem omogočite, da volijo tam, kjer se počutijo najbolje, magari najbolj anonimno.

Nizka volilna udeležba koristi desnici, javka levica. Vemo! Republikanski politični strategi nikoli ne skrivajo, kaj mora biti prvi aksiom desne politike: delajte vse, da bo volilna udeležba čim nižja.

Volitve niso le hipna izguba živcev, ampak vlak, ki ne stoji na vsaki postaji. Zato ni nič bolj obscenega od političnih elit, ki zdaj – s tistim postanim, zaležanim, neprebavljivim patosom v očeh – obžalujejo nizko volilno udeležbo, obenem pa se delajo, kot da internet ne obstaja. Kot da ga ni. Kot da se v Sloveniji še ni zgodil. Še več: prav politične elite delajo vse, da elektronskih volitev ne bi bilo. Nikoli ne veš, kaj bi se zgodilo! Vse bi lahko postalo nepredvidljivo! Lahko bi jim kdo pokvaril igro! Ker bi se lahko z elektronskimi volitvami vse spremenilo, ne morejo – niti nočejo – tvegati. Bolje, da elektronskih volitev ni! Bolje, da jih ni, kot pa da bi z njimi profitiral kdo tretji.

Strah pred novim

Slovenske politične elite radikalno novega ne trpijo. Nočejo ga. Vse delajo, da ga ne bi bilo. Bojijo se ga. Kot volkodlak srebrne krogle. In kot zombi strela v glavo. In tako kot se slovenske politične elite danes bojijo interneta in elektronskih volitev, so se nekoč, pred II. svetovno vojno, bale filma, jasno, slovenskega filma. Kot veste, slovenskega filma pred II. svetovno vojno ni bilo.

Tudi tedaj smo imeli politične elite, leve in desne. In oba tabora, oba elitna bloka, sta se prekleto dobro zavedala ideološke in propagandne moči filma, ki je bil tedaj nekaj radikalno novega. Oba tabora sta dobro videla, kakšen vpliv ima film na ljudi. Nevaren je bil obema stranema. Slovenske politične elite so si zato rekle: Ali bo slovenski film politično naš, moj – ali pa ga ne bo! Če ga nimam jaz, je bolje, da ga nima nihče! Slovenija je raje ostala brez filma, kot da bi tvegala spremembo. Raje je ostala zadaj, kot da bi svojo zgodovino – svojo Usodo, svojo Dušo, svojo Idejo, svoj Sen – prepustila norim, nepredvidljivim učinkom filma.

In natanko tako slovenske politične elite zdaj vidijo internet oziroma elektronske volitve: kot potencial tretjega bloka. Kot tveganje nepredvidljive spremembe. Kot izgubo moči. Zakaj bi svojo Usodo prepuščale nepredvidljivim učinkom elektronskih volitev?

Strah pred elektronskimi volitvami pa je le simptom strahu pred novim, ki je vgrajen v slovenske politične elite. Raje imajo nizko volilno udeležbo, kot pa da bi jim kdo pokvaril igro. Raje imajo nizko volilno udeležbo, kot pa da bi politični trg stresel kdo tretji. Parlamentarni levici je vseeno, če zmaga parlamentarna desnica, in parlamentarni desnici je vseeno, če zmaga parlamentarna levica – samo da ne zmaga kdo tretji.

Levica se je ujela v sanje desnice. In volilna udeležba je bila tako nizka, kot da ljudje res verjamejo, da ni alternative, da so vsi enaki in da volitve ne bi ničesar spremenile.

Toda nizka volilna udeležba koristi desnici, je javkala levica. Ja, vemo! Republikanski politični strategi, ki običajno svetujejo evropskim desnim strankam, tudi slovenskim, nikoli ne skrivajo, kaj mora biti prvi aksiom desne politike: delajte vse, da bo volilna udeležba čim nižja! Vaša igra naj bo destruktivna! Ne dopustite, da se nasprotnik razigra! Razbijajte, kričite, vreščite, zganjajte cirkus! Ljudi odvračajte od politike in volitev! Od levice bi zato pričakovali, da bo v ljudeh zbujala ljubezen do volitev, odločanja in sprememb. Toda levica se je obnašala kot desnica: ljudi je odvračala od volitev, odločanja in sprememb. Raje izgubi volitve, kot pa da bi tvegala prihod alternative.

Nikogar ne bi poslali v EU

Če ti leta in leta govorijo, da so vsi enaki, da ni mogoče ničesar spremeniti, da bo itak spet vse po starem, da ni alternative in da so vsi, ki kandidirajo, avtomatično tudi skorumpirani (zakaj bi sicer kandidirali?), potem ustvarjaš bunkersko mentaliteto, ki je tipična za totalitarne režime, v katerih ni volitev. Le zakaj bi imeli v Severni Koreji demokratične volitve, če pa se itak ne bi nič spremenilo?

Totalitarni režimi temeljijo na dogmi, da ni alternative. V totalitarnih režimih so vsi enaki. In ja, v totalitarnih režimih je vedno vse po starem. In da bi ostalo vse po starem, ni volitev. Zakaj bi imeli volitve, če pa bo itak ostalo vse po starem? Škoda denarja, časa in energije. Pri nas imamo volitve, da bi lahko vse ostalo po starem. In da bi lahko vsi ostali enaki. Ogromno denarja, časa in energije vložimo v to, da se ne bi nič spremenilo.

Kar je precej noro: najprej ustvariš totalitarno občutje Slovenije, potem pa pričakuješ, da bodo ljudje prišli volit. Naprej ustvariš totalitarno občutje Slovenije, potem pa jočeš, ker ljudje niso prišli volit. In ne pozabite, da je to totalitarno občutje Slovenije – ta vtis večnega vračanja istega, puščave prihodnosti, mistične »noči sveta«, večnega sedanjika, ki ga tako ljubi desnica – aktivno soustvarjala in pakirala tudi levica, parlamentarna levica (od Igorja Lukšiča do Alenke Bratušek), ki je vse po vrsti prepričevala, da so predčasne volitve povsem nepotrebne in nesmiselne, ker ne bi ničesar spremenile, češ da bodo morali itak vsi – pač tisti, ki bodo izvoljeni – početi natanko in točno to, kar počnejo oni, tako da je povsem vseeno, kdo je na oblasti. Saj res: zakaj bi sploh še volili? Zakaj bi sploh še imeli volitve? Kakršnekoli volitve. Slovenska parlamentarna levica bi lahko kandidirala na mednarodnih finančnih trgih, če bi bili država – in demokracija.

Ko je Francis Fukuyama pred leti famozno – in v resnici apokaliptično – oznanil, da je zgodovine konec, da so vse družbene možnosti že izčrpane, da ni mogoče ničesar več spremeniti in da bomo večno živeli v neoliberalnem kapitalizmu, se mu je levica odkrito posmehovala, toda prav sama levica se zdaj obnaša tako, kot da je imel Fukuyama prav. Levica se je ujela v sanje desnice. In volilna udeležba je bila tako nizka, kot da ljudje res verjamejo, da ni alternative, da so vsi enaki in da volitve ne bi ničesar spremenile, ker bodo morali ti, ki bodo izvoljeni, itak početi natanko in točno tisto, kar so morali – recimo po direktivah trojke – početi oni prej. Še več: volilna udeležba je bila tako nizka, kot da se ni odločalo o tem, koga bomo poslali v evropski parlament, ampak o tem, ali naj Slovenija ostane članica Evropske unije ali pa naj iz Evropske unije izstopi.

Pred volitvami so nam namreč razlagali, da bodo tokrat slavile evroskeptične stranke – in ko so potem v nekaterih državah res slavili evroskeptiki, so hitro poudarili, da se pri nas to ni zgodilo. Vse je torej kul. V evropski parlament ni bil izvoljen niti en slovenski evroskeptik. Tako so odločili tisti, ki so volili.

Imata vstajniški stranki v svojih političnih programih kaj drugega od tega, kar smo slišali v času vseslovenske vstaje? Ne. Sta vstajniški stranki v času predvolilne kampanje govorili kaj drugega od tega, kar so vstajniki govorili v času vseslovenske vstaje? Ne.

Toda tisti, ki niso volili, so očitno množično glasovali za slovenski izstop iz Evropske unije. In teh je bilo 76 odstotkov. Kar je velika, tako rekoč absolutna večina. Ali bolje rečeno: 76 odstotkov volivcev sporoča, da bi Slovenijo raje potegnili iz Evropske unije, kot pa da bi tja – v evropski parlament – še kdaj poslali kakega Slovenca. Kajti 76 odstotkov volivcev je sklenilo natanko to: da v evropski parlament ne pošljejo nikogar.

Kaj to pomeni? Da imajo dovolj evropskih direktiv? Da imajo dovolj groženj s trojko? Da imajo dovolj slovenskega podrejanja Evropski uniji? Da imajo dovolj zategovanja in kleščenja? Da imajo dovolj tega zunanjega destabiliziranja Slovenije? Da imajo dovolj kapitala in finančnih trgov, ki jim daje Evropska unija prednost pred ljudmi? Če to drži, potem bi morale na predčasnih parlamentarnih volitvah zmagati stranke, ki so nastale iz vstajniškega gibanja – iz gibanja, ki je od politike terjalo, naj da ljudem spet prednost pred kapitalom in finančnimi trgi.

Prezir do tega, ki si ga volil

Tu pa stvari postanejo zanimive. Vsi tisti vstajniki, ki so pred letom in pol preplavljali Slovenijo, so imeli zdaj prvič po vseslovenski vstaji zgodovinsko priložnost, da volijo svoje – da torej volijo stranke, ki jih je pognalo vstajniško gibanje. Pričakovali bi, da bodo zdaj volišča dobesedno preplavili. Pa jih niso. Pričakovali bi, da bodo komaj čakali na prve volitve. Pa niso. Pričakovali bi, da se bo Sloveniji zgodila najmanj Siriza. Pa se ni. Imeli so možnost, da izvolijo alternativo. Pa je niso. Nobena izmed vstajniških strank, niti Združena levica niti Solidarnost, se ni prebila v evropski parlament.

Kar je čudno. Še toliko bolj, ker so imeli vstajniki pred letom in pol blazno javno podporo. Kaj se je zgodilo? Imata vstajniški stranki v svojih političnih programih kaj drugega od tega, kar smo slišali v času vseslovenske vstaje? Ne. Sta vstajniški stranki v času predvolilne kampanje govorili kaj drugega od tega, kar so vstajniki govorili v času vseslovenske vstaje? Ne.

Kaj se je potem zgodilo? Kot se spomnite, so vstajniki najprej – v času vstaje – pozabili ustanoviti stranko. Ustanovili so jo šele kasneje, s hudo zamudo. So zdaj pozabili priti na volitve? Ne, zgodilo se je nekaj še banalnejšega. Gotovo ste že opazili tole: levi volivci politika, ki so ga sami volili (in izvolili), vedno takoj zasovražijo. V trenutku, ko ga izvolijo, jim gre že na živce. Avtomatično. Takoj ko ga izvolijo, ga že ne podpirajo več.

In zdaj je šlo še na slabše: levi volivci ne podpirajo strank, ki so jih le malo prej sami tako rekoč ustanovili. V trenutku, ko ustanovijo svojo stranko, je že ne podpirajo več. Levi volivci volijo tako, kot poslušajo glasbo. Ali natančneje: njihove politične, volilne preference so strukturirane kot njihove glasbene preference. Prav na levici srečate največ ljudi, ki glasbo poslušajo s konceptom, pri čemer so navadno zelo kapriciozni, malenkostni, dlakocepski: vse jih hitro zmoti, vse jim gre hitro na živce, vse se jim zdi hitro »komercialno«, vsemu se hitro odpovejo, in ja, hitro zamenjajo ploščo. Poslušati hočejo »svojo« glasbo, pač glasbo, ki so jo sami »odkrili« in ki je ne »pozna« nihče drug. Ko ugotovijo, da »njihovo« glasbo poslušajo tudi drugi, se ji odrečejo, obenem pa se odpravijo na iskanje glasbe, ki je še nihče ne pozna in ki bo lahko le njihova. In tudi volijo s konceptom: v trenutku, ko nekdo, ki je »naš«, postane politik, že ni več »naš«, kaj šele izvoljiv. Ni mi všeč, kako se je zadnjič nasmehnil! Ni mi všeč, da se kaže na TV! Ni mi všeč, da ima ta in ta avto! Ni mi všeč, da ni imel kravate! Ni mi všeč, da je imel kravato! Ni mi všeč, da je imel tako kravato! Ni mi všeč, kako gleda! Ni mi všeč, da nima psa!

Ko katoliški duhovniki mladeniče odvračajo od seksa, jim – prosto po Slavoju Žižku – rečejo, naj si seksi žensko, s katero hočejo fukati, predstavljajo čez dvajset let: debelo, grdo, povešeno. In natanko tako ravnajo tudi levi volivci. Vedno si že vnaprej predstavljajo, kako bodo »novi obrazi« izgledali čez dvajset let: zavaljeni, polni samih sebe, arogantni, vpleteni v kopico korupcijskih afer.

Levo volilno telo je zelo kapriciozno in akademsko – narcizem drobnih razlik mu veliko pomeni. Desnica je po drugi strani monolitna – ne utaplja se v narcizmu malih razlik, ampak gre na zmago. Levi volivci so imeli na voljo kopico levih strank in list – več kot kadarkoli. Desni volivci so imeli na voljo le dve stranki – manj kot kadarkoli. Desni glasovi niso šli v nič, ampak so šteli – vsi po vrsti. Vsi so zmagali. Pomeni, da se je vsak desni volivec počutil kot zmagovalec. Kar je desno volilno telo še dodatno motiviralo. Na drugi strani pa je ogromno levih glasov letelo v koš. Niso šteli. Pomeni, da so se številni levi volivci počutili kot poraženci. Kar ni spodbudno. Ravno nasprotno: to je frustrirajoče. Kdo pa se hoče počutiti kot luzer? Kdo hoče biti zguba? In kdo hoče ta svoj »neuspeh« ponoviti?

Volivce je treba pripeljati

Vse te zdrobljene leve stranke bi lahko sicer vprašali: No, vam je zdaj jasno? Ste dobili lekcijo? Ste jo razumeli? Se boste nehali drobiti? Se boste zdaj povezali? Toda na vse skupaj lahko pogledamo tudi drugače. Pred volitvami so vsi ponavljali: Vse bo odvisno od volilne udeležbe – vse bo odvisno od tega, ali bo uspelo levici motivirati in mobilizirati svojo volilno bazo! Prvič, levici je uspelo svojo volilno bazo tako motivirati in tako mobilizirati, da je nastala množica levih strank in list. Svojo volilno bazo je tako motivirala in mobilizirala, da je vsakdo ustanovil svojo levo stranko. Saj so hoteli aktivne državljane, ne. In drugič, če preštejete rezultate volitev v evropski parlament, zlahka ugotovite, da so leve stranke skupno zbrale več glasov kot obe desni (več kot 50 odstotkov), kar pomeni, da je levica na volitve kljub vsemu pripeljala več volivcev kot desnica. Ali bolje rečeno: če levica svojih volivcev ni pripeljala na volitve, pa jih je kljub temu prišlo več kot desnih volivcev, potem si lahko živo predstavljate, koliko levih volivcev bi šele prišlo, če bi jih levica tudi zares pripeljala.

In prav v tem je problem: levica svojih volivcev na volitve ni pripeljala. Drugače od desnice, še posebej Janševe SDS, ki je svoje volivce pripeljala. Kar ni težko: SDS ima prostrano članstvo, kar pomeni, da točno ve, kdo so njeni volivci, kako jim je ime, kje stanujejo in kakšno telefonsko številko imajo. In ker SDS vedno ve, kje jih najde, jih lahko vedno neposredno in osebno nagovori ter s tem mobilizira, hja, pripelje.

Leve stranke pa tega ne morejo: leve stranke so namreč pretežno stranke brez članstva. Zato ne vedo, kdo so njihovi volivci, kako jim je ime, kje stanujejo in kakšno telefonsko številko imajo. Zato ne vedo, kje naj jih iščejo. In zato ponje ne morejo poslati taksija – ali pa jih naložiti na avtobus in jih pripeljati na volišče. Ne pozabite, da leve stranke tudi stalno razpadajo, potem pa nastajajo nove in nove – brez kakega silnega članstva. Ljudje nimajo časa, da bi se stalno včlanjevali. Če pa ne veš, kdo so tvoji volivci, če torej nimaš dovolj številnega članstva, potem težko koga pripelješ.

Janša to ve. Levica tega še vedno ne ve, zato čaka, da se bo v zadnjem trenutku kaj zgodilo, da se bo nebo odprlo in da se bo zgodil čudež. Desnica, ki je pobožna, deluje leninistično – levica, ki je ateistična, pa deluje teološko.

V trenutku, ko nekdo, ki je »naš«, postane politik, že ni več »naš«, kaj šele izvoljiv. Ni mi všeč, kako se je zadnjič nasmehnil! Ni mi všeč, da se kaže na TV! Ni mi všeč, da ima ta in ta avto! Ni mi všeč, da ni imel kravate!

Vsak ameriški politični strateg vam bo povedal, kaj je pogoj za zmago na volitvah: to, da volivce pripelješ na volišča. Get-out-the-vote! GOTV! Vsak ameriški politični strateg vam bo povedal, da moraš točno vedeti, kdo so tvoji volivci, kako jim je ime, kje stanujejo in kakšno telefonsko številko imajo. Vsak ameriški politični strateg vam bo povedal, da mora imeti stranka svojo telefonsko banko, da mora vse svoje potencialne volivce klicati, da propagandni predvolilni materiali, ki jih ljudem pošilja po pošti (magari elektronski), učinkujejo le, če so ozaljšani s telefonskim klicem, in da je prav telefonski klic – neposredni stik z volivcem – imperativ in pot do volilne zmage.

Z eno besedo: če ne veš, kdo so tvoji volivci, potem jih ne moreš poklicati po telefonu. Če jih ne moreš poklicati po telefonu, potem jih ne moreš pripeljati na volitve. Če jih ne moreš pripeljati na volitve, potem ne moreš zmagati. Levica ima več volivcev kot desnica, a jih ne more poklicati. Kar je precej trapasto. Volivcev na volišča ne pripelje čudež, ampak avtobus.

Če že ne pri Leninu, potem bi se morala levica trikov političnega organiziranja učiti vsaj pri Janši, borcu za njegovo dediščino, oh, ali pa pri Zoranu Jankoviću, ki je na kongresu Pozitivne Slovenije povsem jasno pokazal, kako se pripeljejo volivci – z avtobusi.

Levica svojih volivcev na evropske volitve ni pripeljala. Toda zdaj je na vrsti desnica, ki bo morala svoje volivce pripeljati na referendum o arhivih. Če jih ne bo pripeljala dovolj, bo referendum neveljaven. Levici ni treba pripeljati niti enega svojega volivca. Še dobro.