Igra prestolov

Med prvomajskimi prazniki je na pikniku znanec mojih let omenil, da ob ponedeljkih zvečer po pol osmi uri ne sme obiskati staršev. No, ne ravno ne sme, ampak obiski z vnučki v tistih urah niso zaželeni, saj babica in dedek čakata na tedenski odmerek televizijske transportacije v Sedem kraljestev Zahodnjega, kjer mišičasti bradateži empirično preizkušajo bridkost jekla, rdeče svečenice rojevajo dimaste pošasti, vabilo na poroko pa pomeni, da je modro preveriti veljavnost police življenjskega zavarovanja.

Kaj natančno počne televizijski program HBO prav, da njegova nadaljevanka Igra prestolov (Game of Thrones) že nekaj časa pljuska čez robove televizijskega okvira in pronica v vse pore družbe? Najsi bodo to reference v humorističnih nanizankah, parodična pesem v animirani seriji South Park, tematska uvodna animacija v Simpsonovih, Madonna, ki se na Instagramu slika v originalni obleki khaleesi, ene od glavnih junakinj nadaljevanke, ali pa ameriški predsednik Barack Obama, ki na večerji dopisnikov iz Bele hiše pokaže, kako sedi na železnem prestolu, za katerega se borijo številne družine v nadaljevanki. Še več. Igra prestolov privlači celo slovensko postabrahamsko populacijo, ki bi po vseh ugotovitvah naših raziskovalcev televizijske demografije v ponedeljek zvečer morala gledati na VHS posneto ponovitev Slovenskega pozdrava ali Rakete.

Vsi odtenki moralnih sivin

Za razlago privlačnosti fantazijske zgodbe, ki naj bi bila po klišejskih predstavah in prvi recenziji serije v New York Timesu domena zavaljenih, nikdar odraslih moških, ki v garaži staršev nažigajo temnice in zmaje (namizno igro Dungeons & Dragons, ki temelji na igranju domišljijskih vlog), pri tem pa v Tolkienovem fikcijskem jeziku sindarinu bentijo, ker Peter Jackson v filmsko različico Gospodarja prstanov ni vključil Toma Bombadila, se je najbolje zateči h Georgeu R. R. Martinu. Belobradi ameriški pisatelj in scenarist, čigar še nedokončani knjižni niz Pesem ledu in ognja, je podlaga za televizijsko serijo Igra prestolov, kot vodilo pri ustvarjanju izjemno rad navaja nobelovca Williama Faulknerja. In ta pravi, da je edina stvar, o kateri je vredno pisati, človeško srce v konfliktu s samim seboj.

Zgodba Igre prestolov, ki se delno opira na vojno vrtnic, je točno takšna. Začne se v Kraljevem pristanku, glavnem mestu visokosrednjeveškega sveta, poldrugo desetletje po uporu, ki je z oblasti vrgel zmajsko dinastijo Targaryen (ta je v preteklosti dejansko imela zmaje) in ustoličil Roberta Baratheona, vodjo upornikov. Kralj Robert se odpravi na sever kraljevine v grad Zimišče, da bi po smrti mentorja in najtesnejšega zaupnika prosil Eddarda Starka, prijatelja iz mladosti, naj postane nov kraljevi Roka. Ta ponudbo omahljivo sprejme, a kmalu spozna, da je nekdaj bojeviti vojščak le še zapita senca preteklega sebe. Načrte ima tudi žena kralja Roberta, kraljica Cersei Lannister, ki je v krvoskrunskem razmerju z bratom dvojčkom Jaimejem. V Zimišču ju med seksom v opuščenem stolpu zaloti Starkov sin Bran. Jaime ga pahne na tla, da bi ga utišal, a deček preživi, le da je v komi. Napetosti med rodbinama naraščajo in kmalu prerastejo zgolj okvire tihega obtoževanja. Na drugi strani morja pa zadnji moški potomec padle družine Targaryenov mladoletno sestro, svetlolaso Daenerys, proda barbarskemu poglavarju v zameno za njegovo vojsko, s katero naj bi si povrnil prestol.

A pri Igri prestolov, ki jo snemajo na Severnem Irskem, Hrvaškem in Islandiji, ne gre za pehanje za kratkimi drznimi podvigi ali za niz spopadov s pošastmi tedna, kakršnih smo bili deležni v devetdesetih letih, ko sta na zaslonih mišice napenjala Herkul in Xena. Ne, gre za neprestan boj za moč in vpliv, ki se ne more nikdar končati, saj je dogajanje postavljeno v brezkompromisen svet političnih mahinacij in zahrbtnih spletk, v katerem kraljevič ali kraljična po vzponu na prestol ne moreta zaživeti srečno do konca svojih dni, temveč morata biti novopridobljeni položaj sposobna obraniti pred uzurpatorji, pretendenti in drugimi bitji iz bestiarija nadobudnih oblastnikov.

Z daljnosežno pripovedjo, ki počasi prodira skozi šireči se fantazijski svet, se je konec prejšnjega desetletja sicer ubadala že ABC-jeva Legenda o iskalcu (Legend of the Seeker), a brez pretiranega uspeha. To gre bržda pripisati izvornemu materialu, knjižni seriji Meč resnice ameriškega pisca Terryja Goodkinda, ki je šolski primer klišejskega fantazijskega šunda skrajno polariziranih likov na obeh koncih moralnega spektra z zgolj minimalnim prostorom za etično večplastnost junakov. Televizijska upodobitev je vnesla vsaj toliko svežine, da je bil glavni negativec protagonistov brat in ne oče kakor v knjigah.

Pri Igri prestolov ne gre za pehanje za dovršitvijo kratkih drznih podvigov ali za niz spopadov s pošastmi tedna. Ne, gre za neprestani boj za moč in vpliv, ki pa se v brezkompromisnem svetu političnih mahinacij in zahrbtnih spletk ne more nikdar končati.

In tu je glavna razlika med Igro prestolov in njenimi žanrskimi predhodnicami na malih zaslonih. Namesto enoplastnih dobričin in zlobcev prinaša pisan spekter likov, v katerih se prepletajo svetle in temne značajske lastnosti in ki z različnimi odtenki moralnih sivin zaživijo kot polno realizirane osebe, kakršnih smo vajeni iz resničnega življenja. S tem od gledalcev stalno zahteva samopreizpraševanje o vrednotenju posameznih likov, ki počno enkrat častne, drugič nečastne reči.

Celotno vezivo zgodbe je sicer stkano iz nasprotij, v katerih so nekateri argumenti v prid eni, drugi pa drugi strani, ali kot je dejal vitez Jorah Mormont: »Mamljivo je videti nasprotnike kot čisto zlo, vse do slednjega, a dobro in zlo najdemo na obeh straneh. V vsaki vojni, ki se je kdaj bila.« S tem se nastopajoči brezšivno vključijo v zeitgeistovski nabor televizijskih likov, kakršna sta Frank Underwood iz Hiše iz kart (House of Cards) in Walter White iz Krivih potov (Breaking Bad). Vseeno pa je vredno omeniti, da vsaj del oseb stopa po pretežno svetli strani spektra.

Širše občinstvo je serijo verjetno sprejelo tudi zato, ker je kljub fantazijski etiketi v njej na začetku nadnaravnega zgolj za okus. S severa sicer preti vojska srhljivih belih hodcev in zombijastih neživcev, a na večino glavnega dogajanja za zdaj, ko spremljamo že četrto sezono, nima vidnega vpliva. Fantazijske prvine se v zgodbo vključujejo sporadično, zgodba pa se osredotoča na spopade za krono in prestol.

Poseben čar spremljanju serije doda še opustitev za fantazijsko literaturo, pa tudi za večino televizijskih produkcij obveznega zgodbovnega oklepa, ki brani glavne junake pred nenadno smrtjo. Besede kraljice Cersei, da v igri prestolov zmagaš ali umreš, še kako držijo. Dobri nameni še ne pomenijo, da jo boš dobro odnesel, zlo ni vselej kaznovano in mrtvih glavnih oseb je več kot odstopljenih slovenskih zdravstvenih ministrov.

Pasti in stranpoti ekranizacije

Ko sta David Benioff in D. B. Weiss svetu naznanila, da jima je Martin odstopil pravice za ekranizacijo svojega res obsežnega knjižnega niza in da bo serija zaživela na naročniškem programu HBO, se je ljubiteljem knjižne različice najprej postavilo vprašanje, kako jima bo uspelo v gibljive podobe preliti Martinove obsežne romane. Teh je za zdaj pet in vsak od njih obsega približno tisoč strani, pisatelj pa jih je ustvaril iz gole trme zaradi razočaranja nad budžetnimi omejitvami televizijskih serij, ki so vselej prirezovale njegove visokoleteče zamisli.

Že na začetku je bilo jasno, da bo marsikateri izmed stoterih likov izostal in da ne bomo že takoj v prvi sezoni uzrli na desetine gradov, raztresenih po Sedmih kraljestvih in onkraj morij. A ustvarjalci so dokazali, da jim gre zgoščevanje dogajanja dobro od rok. Prva sezona je resda še trpela za preveliko razdrobljenostjo posameznih epizod, v katere so skušali stlačiti vse glavne pripovedne niti, a nato so ujeli ritem in pustili koga počivati del ali dva brez skrbi, da bi gledalci medtem pozabili nanj. Posledice krčenja so predvsem fabulativne obvoznice, ob katerih fundamentalistični bralci sicer lovijo sapo in vijejo roke, a kljub nekaterim odmikom sidriščne točke serije ostajajo iste.

Veliko kočljivejše je bilo vprašanje, kako bo zgodba preživela prenos pripovedne strukture. V romanih dogajanje spremljamo skozi tretjeosebno pripoved, ki pa se osredotoča na glediščne točke posameznih likov. Vsevednega pripovedovalca ni in prenekatere poglavitne dogodke spoznamo skozi fragmente, ki se pri posameznih pripovedovalcih lahko bistveno razlikujejo, to pa nas privede do spraševanja o samem dojemanju resnice in njene odvisnosti od nekega pogleda. Tako se karakterizacija posameznih likov v obeh medijih razlikuje, saj v nadaljevanki že prej osvetlijo nekatere osebnostne lastnosti, ki bralcem romanov ostajajo skrite.

Druga težava so daljši notranji monologi v romanu, ki v gibljivi podobi le poredko delujejo verjetno. Tu so se ustvarjalci zatekli k rešitvi, ki se je je na spletu in nato tudi v medijih prijelo šaljivo poimenovanje »sekspozicija«, saj so osebe svoje motive, misli in tudi kose razlagalnih predzgodb redno razkrivale med seksom. Največje zgražanje je požel prizor, v katerem carcettijevski Aidan Gillen kot spletkarski Petyr Baelish med razlaganjem daljnoročnih nakan podučuje prostitutki v svojem bordelu, kako morata hliniti poželenje za stranke.

Takšni prizori so v nadaljevanju sicer redkejši, a vseeno bode v oči neenakomerna zastopanost golote glede na spol in kot v posmeh vsemu realizmu, ponošenosti oblačil in nesnažnemu srednjeveškemu okolju tudi nekam anahronistična golota podpazdušnih in intimnih predelov. Kljub vsemu velja omeniti, da bi se v primerjavi s HBO-jevim praporščakom perverzij, vampirsko bajko Prava kri (True Blood), Igra prestolov zlahka znašla tudi v dopoldanskem nedeljskem programu.

V četrti sezoni nadaljevanka ruši HBO-jeve rekorde gledanosti. Poleg tega je najbolj piratizirana zadeva na straneh s torrenti. Za to ni kriva le dobra zgodba, ampak tudi produkcijska dovršenost s posebnimi efekti in predvsem izvrstni igralci.

Naskok prestolov

V četrti sezoni nadaljevanka ruši HBO-jeve rekorde gledanosti, saj si vsak del ob prvem predvajanju na televiziji ogleda kar sedem milijonov gledalcev, posamezen del pa si na vseh platformah ogleda povprečno 17,8 milijona gledalcev. In mimogrede je še najbolj piratizirana zadeva na straneh s torrenti. Da se je to zgodilo, ni kriva le dobra zgodba, ampak tudi produkcijska dovršenost s posebnimi efekti, kakršnih smo vajeni v kinematografskih izdelkih (le kdaj bi si želeli malce več statistov, da nepregledna konjeniška horda ne bi spominjala na izlet v Lipico), in predvsem izvrstni igralci.

V pripovedi, razdrobljeni na več zgodb, ki se bežno prepletajo, je sicer težko najti osrednji lik, a po ljudskem soglasju to mesto pripada Tyrionu Lannisterju, pretkanemu pritlikavemu potomcu petične rodbine, ki se iz zagat rešuje z dolgim jezikom, čeprav ga ta najpogosteje kar sam pahne vanje. Peter Dinklage si je za svoje delo v drugi sezoni prislužil emmyja, dobri obeti pa se mu nasmihajo tudi letos. Je eden redkih ameriških igralcev v seriji, ki se bere kot imenik združenih britanskih igralskih cehov. Zajeten del zgodbe temelji na mladih igralcih, ki so prvič stali pred kamero na snemanju pilota, a direktorica castinga Nina Gold je očitno prižgala dovolj sveč Sedmerim, saj med njimi ni niti enega, ki vlogi ne bi bil dorasel.

Takoj po splovitvi četrte sezone je HBO potrdil ne le eno, ampak vsaj še dve nadaljnji sezoni. Pohod med vse širše gledalstvo se torej še ne bo ustavil. Zdaj čakamo samo še, da Pop Design po zgledu hita Tavam kot potepuh spesni predelavo Tavam kakor Brienne, posvečeno eni največjih bojevnic v seriji. Glede na to, da je Igra prestolov z vsemi smrtmi in klanjem vseeno vedrejša izbira za ponedeljkov večer pred televizorjem kot nacionalkin Tednik, je to najbrž le še vprašanje časa. 5

Televizijska nadaljevanka:
Igra prestolov
Kje: televizijski program HBO
Kdaj: ob ponedeljkih ob 20.00

O bajeslovnih bitjih in njih izdelavi

Eden od magičnih elementov Igre prestolov, ki so prisotni že od samega začetka zgodbe, so krvovolki, orjaški volkovi, ki jih najdejo kot komaj skotene mladičke. Vsak od zakonskih otrok Eddarda Starka in njegov pankrt Jon Sneg dobijo svojega in med njimi se kmalu vzpostavijo nadnaravne vezi. V prvi sezoni so mladiče upodabljali psi, pozneje so se zatekli k volkovom, ki jih snemajo na zelenem ozadju in jih nato računalniško vnesejo v prizor. Njihova vloga je zaradi težavnega snemanja v nadaljevanki občutno manjša kot v knjigah in poudarjena zgolj pri Branu Starku, o katerem pozneje izvemo, da je jasnoviden.

Enako je z zmaji. Z omejenim budžetom se krilati bruhalci ognja pojavljajo dokaj redko, a tedaj delujejo precej bolj realistično kot manipulirani krvovolki. Dobršen del druge sezone so tako preživeli v zaprtih kletkah, iz katerih se je razlegalo njihovo kričanje, in nemalokrat so prikladno izginili za nekaj delov.

Serija skuša sicer čim več efektov doseči z masko in protetiko, za kar je prejela tudi že nekaj nagrad. Računalniške efekte uporabljajo raje za dih jemajoče panoramske prizore, ki pričarajo doživetje orjaških gradov in prostranih pokrajin.

Spletna zbirališča

Gledalci serije Igra prestolov se po zgledu evnuške vojske, ki nastopa v njej in jo na pohodu domov, proti Kraljevemu pristanku, vodi Daenerys Targaryen, delijo na Brezmadežne, ki niso brali knjižne predloge, in na Omadeževane, ki so pred ogledom predihali knjige do poslednje črke. Ti so puristi, ki težijo k čim vernejšemu prelitju zgodbe iz enega medija v drugega in bentijo nad sleherno spremembo izvirnega kanona. Njihove debate se zadržujejo primarno na spletni strani Westeros.org, odličnem izhodišču za raziskovanje vsega martinovskega.

Oboževalci nadaljevanke se sicer zbirajo na več mestih širom spleta, a najmnožičnejši je portal winteriscoming.net (ime izhaja iz znanega in pogosto ponovljenega citata »Zima prihaja.«), ki je zaživel kmalu po objavi novice, da HBO razmišlja o snemanju serije.

Eden od glavnih sodelujočih je Slovenec Marko Hladnik, jezikoslovec, ki trenutno dela na univerzi v Utrechtu. »Obstaja več spletnih strani, ki se že dolgo posvečajo romanom, naša pa je v prvi vrsti namenjena novicam o produkciji televizijske serije. V objavah in komentarjih ljudje razpravljajo pravzaprav o vseh možnih vidikih serije – od tega, kateri igralci bodo v naslednji sezoni upodabljali nove like, kje točno snemajo, kako bodo za potrebe scenarija priredili posamezne dele zgodbe, med sezono pa je seveda poudarek na posameznih epizodah in novicah o izjemni gledanosti serije,« pravi Hladnik in dodaja, da stran, kjer sam deluje kot urednik, vsak dan bere nekaj deset tisoč uporabnikov, med predvajanjem nove sezone pa tudi milijon na mesec.

Med bralci se je vzpostavila internetna skupnost, ki jo sestavljajo različni profili: fanatični oboževalci, ki poznajo vsako knjigo od prve do zadnje strani, in nasprotno, strokovnjaki, ki poznajo podrobnosti iz televizijske produkcije, pa tisti, ki se oglašajo s prizorišč snemanja, ne le na Severnem Irskem, temveč tudi denimo na Hrvaškem in Islandiji, pridejo pa celo tisti, ki še ne vedo, kaj jih čaka v prihodnje. »Ob njihovih (zgrešenih) napovedih se blagohotno hahljamo in nato skupaj z njimi podoživljamo pozitivna in negativna čustva, ki smo jih prvič občutili ob branju Martinove serije,« priznava Hladnik.

V Sloveniji se z Igro prestolov ubadajo Glave, podcast za legitimno preživljanje prostega časa. V okviru mreže Apparatus.si ga z gosti ustvarjata Anže Tomić, tudi urednik Mladinine spletne strani, in pisec tehle vrstic. V mrtvi sezoni strežeta z drugimi ogleda vrednimi nadaljevankami in filmi.

O avtorju članka

Boštjan Gorenc - Pižama je multitalent, ki ustvarja z besedami. Najprej je bil raper in improgledališčnik, zdaj je že dolgo stand-up komik in prevajalec. Kot prevajalec se je usmeril zlasti v fantazijsko in otroško literaturo, med drugim je v slovenščino pretopil priljubljene zgodbe o Gospodu Gnilcu in Kapitanu Gatniku, najbolj pa ga poznamo po prevodu knjižne sage Pesem ledu in ognja, uspešnice ameriškega pisatelja G. R. R. Martina. Doslej je prevedel štiri od petih že napisanih nadaljevanj, od katerih vsako obsega okoli tisoč strani, le drugo knjigo je zaradi prezasedenosti prepustil Branku Gradišniku, na nastanek šeste pa še čaka. Pri nas torej ob omembi Martinovega imena danes ne moremo več mimo njegovega. Brez njegovega prevoda, predelanega v podnapise, pa si ne znamo več predstavljati niti gledanja nadaljevanke Igra prestolov, ki je nastala po Martinovi knjižni predlogi. Če kdo, lahko torej Pižama pojasni, zakaj so najprej knjige in nato še nadaljevanka postali globalni fenomen.